Omejevanje škode tujerodnih vrst

Mnoge tujerodne vrste se zaradi drugačnih okoljskih razmer niso sposobne prilagoditi na novo okolje. Te vrste – pravimo jim prehodne vrste – se v naravi pojavljajo v majhnem številu, navadno se ne razmnožujejo in v krajšem časovnem obdobju izginejo iz okolja. Le redke tujerodne vrste se v novem okolju začno razmnoževati, pogosto pa, zaradi odsotnosti naravnih plenilcev in bolezni, v novem okolju dosežejo še večje gostote kot na območju naravne razširjenosti. Tiste vrste, ki imajo negativne vplive na biotsko raznovrstnost, imenujemo invazivne tujerodne vrste ali invazivke.

Vrste, ki povzročajo okoljsko ali ekonomsko škodo ali pa ogrožajo zdravje ljudi, želimo iz narave odstraniti. Dokler je vrsta invazivna le na majhnem območju, jo lahko poskusimo popolnoma odstraniti iz narave. Način odstranjevanja vrste moramo izbrati glede na značilnosti vrste. Običajno je potrebno ukrepe odstranjevanja izvajati skozi daljše časovno obdobje, nato pa še nekaj let spremljati ali se bo vrsta ponovno pojavila. Kadar širjenja ne uspemo preprečiti v zgodnjih fazah naselitve, se vrsta navadno tako razširi, da popolna odstranitev iz narave ni več mogoča. V takem primeru nam preostane le še nadzor vrste. To pomeni, da vrsto z  enakimi metodami aktivno odstranjujemo iz okolja, vendar se zavedamo, da vrste ne bomo uspeli v celoti odstraniti, bomo pa omejili širjenje in vsaj zmanjšali negativne vplive. Ukrepi nadzora so tako trajni, kar seveda pomeni tudi stalne stroške.

Ukrepe za odstranjevanje ali nadzor tujerodnih vrst lahko razdelimo v tri skupine:

1. Mehanično odstranjevanje: Ukrepi vključujejo odstranitev živali iz narave, bodisi s pobiranjem osebkov ali lovom, rastline pa odstranjujemo s puljenjem, žaganjem, košnjo ali pašo. Ti ukrepi se lahko dopolnjujejo s kemičnim zatiranjem.

2. Kemično zatiranje: Ukrepi kemičnega zatiranja vključujejo rabo pesticidov, pa tudi nastavljanje strupenih pasti za vretenčarje. Pesticide uporabljamo za zatiranje škodljivcev, plevela ali rastlinskih bolezni. Pesticidi so lahko naravne snovi, izolirane iz rastlin ali pa so umetni pripravki. Uporabljamo jih predvsem za zatiranje plevelov (herbicidi), žuželk (insekticidi), gliv (fungicidi) in morajo biti čim bolj specifični za zatiranje neželenih organizmov. Raba pesticidov je strogo nadzorovana, saj predstavlja potencialno nevarnost za okolje, pa tudi za zdravje ljudi. V Sloveniji rabo pesticidov ureja Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih (UPB 2,  Uradni list RS 35/2007 ).

3. Biotično varstvo: Pri ukrepih biotičnega varstva škodljive organizme odstranimo z živimi organizmi, ki so njihovi naravni sovražniki. Ker tujerodne vrste običajno v novem okolju nimajo naravnih sovražnikov, je potrebno za namene biotičnega varstva tujerodnih vrst vnesti nov tujerodni organizem. Vnos novih tujerodnih organizmov pa je lahko tudi tvegan, saj lahko vrsta napade tudi domorodne vrste in povzroči dodatno škodo. Zato je biotično varstvo strogo nadzorovano. V Sloveniji ga ureja Pravilnik o biotičnem varstvu rastlin (  Uradni list RS 45/2006 ), ki določa postopke ravnanja/uporabe organizmov za biotično zatiranje. Pravilnik vsebuje tudi seznam domorodnih in tujerodnih vrst organizmov za biotično varstvo rastlin. Predvsem kadar gre za uvoz tujerodnih vrst, je potrebno upoštevati tudi Pravilnik o pogojih za uvoz ali premeščanje določenih škodljivih organizmov, rastlin, rastlinskih proizvodov in  nadzorovanih predmetov za poskusne, raziskovalne in razvojne namene in za delo pri žlahtnjenju rastlin (  Uradni list RS 69/2001 in  Uradni list RS 40/2004 ).

 
V Sloveniji je večina ukrepov odstranjevanja in nadzora tujerodnih vrst usmerjena v odstranjevanje in omejevanje tistih tujerodnih vrst, ki so škodljivi organizmi na rastlinah kmetijskega in gozdarskega pomena. Ukrepi za odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst  (torej takšnih, ki povzročajo škodo biotski raznovrstnosti) se zaenkrat ne izvajajo sistematično, prav tako zanje še nimamo ustreznih zakonodajnih podlag. Aktivnosti odstranjevanja tujerodnih vrst večinoma izvirajo iz pobud skupin prostovoljcev in različnih nevladnih organizacij. Do sedaj so bili v Sloveniji izvedeni naslednji poskusi odstranitve invazivk:

• Odstranjevanje jezerske zlatovčice (Salvelinus umbla) iz Dvojnega jezera v Triglavskem narodnem parku. 


• Odstranitev zlatih ribic (Carassius auratus) iz kala na Gočah več


• Odstranjevanje vodne solate (Pistia stratiotes) iz potoka Topla in mrtvic pri Čateških toplicah. 


• Odstranjevanje zlate rozge (Solidago sp.) in drobnocvetna nedotika (Impatiens parviflora) na obrobju Cerkniškega jezera.

• Odstranjevanje deljenolistne rudbekije (Rudbeckia laciniata) in Thunbergovega češmina (Berberis thunbergii) pod Rožnikom v Ljubljani.
• Odstranjevanje japonskega dresnika (Fallopia japonica) ob Blejskem jezeru ( več)  in v Ljubljani
  

Zaenkrat nobena izmed teh aktivnosti ni bila uspešna v smislu trajne odstranitve tujerodnih vrst. Metode za odstranitev jezerske zlatovčice iz Dvojnega jezera in vodne solate iz potoka Topla se niso izkazale za uspešne. Odstranjevanje tujerodnih rastlin bi bilo potrebno izvajati več zaporednih let, nato pa jih zaradi novih naselitev tudi občasno obnoviti. To je le še dodaten dokaz, kako pomembno je izvajanje preventivnih ukrepov, s katerimi preprečimo, da bi vrste postale invazivne.

Wittenberg, R. & M. J. Cock (eds.), 2001.  Invasive Alien Species: A Toolkit of best Prevention and Management Practices. CAB International, Wallingford, Oxon, UK.

Jana Kus Veenvliet & Paul Veenvliet, Zavod Symbiosis, 12.09.2010

 

Podprto s subvencijo Islandije, Lihtenštajna in
Norveške preko Finančnega mehanizma EGP in
Norveškega finančnega mehanizma.