Vrste, ki povzročajo okoljsko ali ekonomsko škodo ali pa ogrožajo zdravje ljudi, želimo iz narave odstraniti. Dokler je vrsta invazivna le na majhnem območju, jo lahko poskusimo popolnoma odstraniti iz narave. Način odstranjevanja vrste moramo izbrati glede na značilnosti vrste. Običajno je potrebno ukrepe odstranjevanja izvajati skozi daljše časovno obdobje, nato pa še nekaj let spremljati ali se bo vrsta ponovno pojavila. Kadar širjenja ne uspemo preprečiti v zgodnjih fazah naselitve, se vrsta navadno tako razširi, da popolna odstranitev iz narave ni več mogoča. V takem primeru nam preostane le še nadzor vrste. To pomeni, da vrsto z enakimi metodami aktivno odstranjujemo iz okolja, vendar se zavedamo, da vrste ne bomo uspeli v celoti odstraniti, bomo pa omejili širjenje in vsaj zmanjšali negativne vplive. Ukrepi nadzora so tako trajni, kar seveda pomeni tudi stalne stroške.
Ukrepe za odstranjevanje ali nadzor tujerodnih vrst lahko razdelimo v tri skupine:
1. Mehanično odstranjevanje: Ukrepi vključujejo odstranitev živali iz narave, bodisi s pobiranjem osebkov ali lovom, rastline pa odstranjujemo s puljenjem, žaganjem, košnjo ali pašo. Ti ukrepi se lahko dopolnjujejo s kemičnim zatiranjem.
2. Kemično zatiranje: Ukrepi kemičnega zatiranja vključujejo rabo pesticidov, pa tudi nastavljanje strupenih pasti za vretenčarje. Pesticide uporabljamo za zatiranje škodljivcev, plevela ali rastlinskih bolezni. Pesticidi so lahko naravne snovi, izolirane iz rastlin ali pa so umetni pripravki. Uporabljamo jih predvsem za zatiranje plevelov (herbicidi), žuželk (insekticidi), gliv (fungicidi) in morajo biti čim bolj specifični za zatiranje neželenih organizmov. Raba pesticidov je strogo nadzorovana, saj predstavlja potencialno nevarnost za okolje, pa tudi za zdravje ljudi. V Sloveniji rabo pesticidov ureja Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih (UPB 2, Uradni list RS 35/2007 ).
3. Biotično varstvo: Pri ukrepih biotičnega varstva škodljive organizme odstranimo z živimi organizmi, ki so njihovi naravni sovražniki. Ker tujerodne vrste običajno v novem okolju nimajo naravnih sovražnikov, je potrebno za namene biotičnega varstva tujerodnih vrst vnesti nov tujerodni organizem. Vnos novih tujerodnih organizmov pa je lahko tudi tvegan, saj lahko vrsta napade tudi domorodne vrste in povzroči dodatno škodo. Zato je biotično varstvo strogo nadzorovano. V Sloveniji ga ureja Pravilnik o biotičnem varstvu rastlin (Uradni list RS 45/2006), ki določa postopke ravnanja/uporabe organizmov za biotično zatiranje. Pravilnik vsebuje tudi seznam domorodnih in tujerodnih vrst organizmov za biotično varstvo rastlin. Predvsem kadar gre za uvoz tujerodnih vrst, je potrebno upoštevati tudi Pravilnik o pogojih za uvoz ali premeščanje določenih škodljivih organizmov, rastlin, rastlinskih proizvodov in nadzorovanih predmetov za poskusne, raziskovalne in razvojne namene in za delo pri žlahtnjenju rastlin (Uradni list RS 69/2001 in Uradni list RS 40/2004).
V Sloveniji je večina ukrepov odstranjevanja in nadzora
tujerodnih vrst usmerjena v odstranjevanje in omejevanje tistih
tujerodnih
vrst, ki so škodljivi organizmi na rastlinah kmetijskega in
gozdarskega pomena.
Ukrepi za odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst (torej
takšnih, ki povzročajo škodo biotski
raznovrstnosti) se zaenkrat ne izvajajo sistematično, prav tako zanje
še nimamo
ustreznih zakonodajnih podlag. Aktivnosti odstranjevanja tujerodnih
vrst
večinoma izvirajo iz pobud skupin prostovoljcev in različnih nevladnih
organizacij. Do sedaj so bili v Sloveniji izvedeni naslednji poskusi
odstranitvei nvazivk: