Tujerodne vrste v Sloveniji    
www.tujerodne-vrste.info
Verzija za tisk

Nazaj na izvorno stran


Pregled predpisov Evropske unije

Zakonodaja Evropske unije od vstopa Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 pomembno določa tudi slovenski pravni red. Direktive in Uredbe Sveta Evrope morajo biti ustrezno vključene v slovenske predpise in se nato izvajati na nacionalni ravni. Evropski predpisi s področja tujerodnih vrst pa so precej pomanjkljivi. Zaenkrat namreč še ni vzpostavljen celovit pravni okvir, s katerim bi urejali vse vidike tujerodnih vrst in ki bi pokrival vse skupine organizmov. Predpisi, ki jih navajamo v nadaljevanju, so učinkoviti le za nekatere skupine organizmov, poleg tega so prednostno (ne pa izključno) namenjeni varstvu rastlin in živali, ki so v gospodarski rabi. Najpomembnejši predpisi, ki vključujejo določila o tujerodnih vrstah so:

Na ravni Evropske unije trenutno še ni nobenega zakonodajnega mehanizma, ki bi omogočali omejitev uvoza ali izvoza rastlin in živali, ki niso GSO (razen štirih živalskih vrst, ki jih navajamo v nadaljevanju) in nevretenčarjev, ki niso škodljivci rastlin ali patogeni živali. Prav tako na ravni Evropske unije (razen tujerodnih vrst, ki so škodljivci rastlin) tudi ni nobenega celovitega mehanizma, ki bi določal ukrepe za zgodnje odkrivanje tujerodnih vrst in njihovo odstranitev v začetnih fazah naselitve. Države članice EU so v skladu z Direktivo o habitatih (92/43/EEC) in Vodno direktivno (2000/60/EC) sicer dolžne preprečiti motnje vrst, ki se varujejo na Natura 2000 območjih, in zagotoviti ugodno ekološko stanje voda. Vendar pa pri tujerodnih vrstah ukrepi zgolj na ravni posameznih območij pogosto niso zadostni, saj je potrebno ukrepe izvajati na širših območij. Na ravni Evropske unije prav tako ni predpisov, ki bi države članice zavezovale k medsebojnemu obveščanju in skupnemu delovanju na področju odstranjevanja in nadzora tujerodnih vrst. Evropska komisija sicer že več let pripravlja analize, kako na najustreznejši način nadgraditi obstoječo zakonodajo, vendar trenutno ustrezne rešitve še ni. 

Do pridružitve Slovenije Evropski uniji je bilo potrebno za uvoz prostoživečih tujerodnih živali v državo pridobiti dovoljenje, za katero je bilo potrebno soglasje pristojne organizacije, da uvoz ne bo ogrozil domorodnih rastlinskih in živalskih vrst. Po vstopu Slovenije v EU je bilo potrebno predpise prilagoditi načelu enotnega trga znotraj EU, tako da je sedaj transport živih organizmov manj nadzorovan. Države članice sicer lahko prepovejo uvoz določenih vrst, vendar to lahko storijo le v primeru, da škodljivih vplivov tujerodnih vrst ni mogoče preprečiti na kakšen drug način kot z omejevanjem trgovine.  

V nadaljevanju povzemamo najpomembnejša določila evropskih predpisov, ki se nanašajo na tujerodne vrste:


-----
Uredbi Sveta o varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi
Namen Uredb Sveta (338/97/EC  in 1808/2001/EC)  je varstvo prosto živečih rastlin in živali ter zagotavljanje njihovega ohranjanja z nadzorom trgovanja s temi vrstami. V slovenski pravni red so določila teh uredb prenesena z  Uredbo o ravnanjih in načinih varstva pri trgovini z živalskimi in rastlinskimi vrstami (Uradni list RS 39/2008).

Uredba Sveta 338/97/EC je primarno namenjena zagotavljanju izvajanja določil Konvencije CITES na območju EU, torej s nanaša predvsem na nadzor trgovanja z ogroženimi vrstami. Kljub temu pa sta dva člena uredbe bistvena tudi za nadzor trgovine z invazivnimi vrstami. Člen 4(6) določa, da lahko Evropska komisija vzpostavi splošne omejitve za uvoz vrst iz določenih držav v EU tudi "… (d)za žive osebke vrste, za katere je bilo ugotovljeno, da bi njihova naselitev v naravno okolje Skupnosti ekološko ogrozila domorodne prostoživeče živalske in rastlinske vrste v Skupnosti." Na podlagi tega je EU vzpostavila omejitev uvoza štirih živalskih vrst, in sicer: želve rdečevratke (Trachemys scripta elegans), volovske žabe (Rana catesbeiana), vodne želve Chrysemys picta in belolične trdorepke (Oxyura jamaicensis). Ta predpis pa omejuje le uvoz, ne pa tudi trgovine s temi vrstami znotraj EU in izvoza v države izven EU. Ker so vse štiri vrste že prisotne v državah EU, je učinkovitost takega mehanizma močno vprašljiva (glej tudi primer spodaj). Uredba 338/97/EC v členu  9(6) določa, da "… V skladu s postopkom iz člena 18 lahko Komisija določi omejitve za posedovanje ali prenos živih osebkov vrst, glede katerih so bile v skladu s členom 4 (6) določene omejitve za vnos v Skupnost." Na podlagi tega člena še ni bila vzpostavljena omejitev za nobeno vrsto.


Direktiva o habitatih in Direktiva o pticah
Neposredna določila v zvezi s tujerodnimi vrstami vključujeta tudi Direktiva o habitatih (Direktiva Sveta o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst  92/43/EGS) in Direktiva o pticah (Direktiva Sveta  o ohranjanju prosto živečih ptic 79/409/EGS). Določila direktiv so prenesena v slovensko zakonodajo z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uradni list RS 49/2004). Direktiva o habitatih v 22. členu določa, da morajo države članice "… (b) zagotovijo, da je namerno naseljevanje katerih koli tujerodnih vrst v naravo urejeno, tako da to ne škoduje naravnim habitatom na njihovem naravnem območju razširjenosti ali domorodnim prosto živečim živalskim in rastlinskim vrstam, če pa menijo, da je to potrebno, tako naseljevanje prepovejo …". Podobno tudi Direktiva o pticah v 11. členu določa, da "… Države članice zagotovijo, da kakršno koli naseljevanje prostoživečih vrst ptic, ki niso naravno prisotne na evropskem ozemlju držav članic, ne škoduje krajevnemu rastlinstvu in živalstvu. O tem se posvetujejo s Komisijo." Ta direktiva pa je omejena le na vnašanje tujerodnih ptic, ne pa tudi vrst drugih taksonomskih skupin.
Direktiva o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih
Direktiva o zadrževanju prosto živečih živali v živalskih vrtovih (1999/22/EC) primarno obravnava varstvo prostoživečih živalskih vrst in ohranjanje biotske raznovrstnosti z ukrepi izdajanja dovoljenj za živalske vrtove in inšpekcijski nadzor. Na področju tujerodnih vrst uredba obravnava le nenamerne naselitev zaradi pobega živali iz ujetništva. tako je v  3. členu direktive določa, da " …. preprečujejo pobeg živali, da se izognejo možnemu ekološkemu ogrožanju domorodnih vrst, in preprečujejo vdor škodljivcev in mrčesa od zunaj."
Direktiva Sveta o varstvenih ukrepih proti vnosu organizmov, škodljivih za rastline ali rastlinske proizvode, v Skupnost in proti njihovemu širjenju v Skupnosti
Na področju zdravstvenega varstva rastlin je v Evropski uniji vzpostavljen obsežen in učinkovit zakonodajni okvir, ki temelji na določilih Mednarodne konvencije o varstvu rastlin.  Določila so zajeta v Direktivi  Sveta o varstvenih ukrepih proti vnosu organizmov, škodljivih za rastline ali rastlinske proizvode, v Skupnost in proti njihovemu širjenju v Skupnosti (2000/29/ES). V slovenski pravni red so prenesene z Zakonom o zdravstvenem varstvu rastlin (UPB2 Uradni list RS 62/2007) in številnimi podzakonskimi akti. Direktiva sicer predstavlja dobro osnovo za preprečevanje vnosa  škodljivcev rastlin, vključno s prostoživečimi rastlinami, in rastlinskih izdelkov, drugih tujerodnih vrst pa ne obravnava. Podobno predvsem na ravni preprečevanja vnosa so zasnovane tudi številne direktive in uredbe Sveta s področja bolezni živali. Ti predpisi sicer neposredno ne omenjajo tujerodnih vrst, temveč se nanašajo na bolezni živali in nekatere prenašalce, ki so lahko tujerodnega izvora.
Direktive o gensko spremenjenih organizmih
Evropska unija ima dobro izdelano zakonodajo s področja gensko spremenjenih organizmov (GSO), ki pa se nanaša le na tiste invazivke, ki so gensko spremenjeni organizmi. Evropska strategija o tujerodnih vrstah, ki je bila pripravljena v sklopu Bernske konvencije iz obravnave izključuje GSO. Tudi v slovenska zakonodaja o GSO ne obravnava tujerodnih vrst, zato tudi direktiv tu ne obravnavamo podrobneje.


Uredba Sveta o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu
Na področju ribištva je bila leta 2007 sprejeta pomembna Uredba Sveta o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu (708/2007/ES). Uredba je sicer omejena na rabo rib za namene ribogojstva, v sklopu te pa pomembno ureja premike vrst med državami članicami ali pa izven območja EU, z namenom da se zmanjša potencialni vpliv teh vrst na vodno okolje in tako prispeva k trajnostnemu razvoju sektorja ribogojstva.
Vir: Miller, C., Kettunen, M. & Shine, C. 2006. Scope options for EU action on invasive alien species (IAS). Final report for the European Commission. Institute for European Environmental Policy (IEEP), Brussels, Belgium.


© Projekt Thuja; avtorja: Jana Kus Veenvliet & Paul Veenvliet, Zavod Symbiosis,  10.10.2008

Projekt Thuja je podprt s subvencijo Islandije, Lihtenštajna in Norveške preko Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma.