Orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum) je velika kobulnica, ki izvira iz zahodnega Kavkaza. V Evropo so ga prinesli že v 19. stoletju. Gojili so ga predvsem v botaničnih vrtovih in na velikih posestvih, vendar je marsikje prestopil meje vrtov in se začel širiti v okolici. Zaradi strupenega rastlinskega soka, ki povzroča na koži alergije, je orjaški dežen velika grožnja za ljudi. Poleg tega lahko preraste obsežne površine, na katerih zaradi velikih listov s senčenjem spodnjih plasti onemogoči rast domorodnih rastlin. V Evropi in v svetu velja za eno najhujših invazivnih rastlin. V Sloveniji mu do sedaj nismo posvečali veliko pozornosti, čeprav smo vedeli, da je že pred nekaj leti prestopil meje ljubljanskega botaničnega vrta, v katerem je kot zanimivost že dolgo na ogled.  

Pregled okolice botaničnega vrta pozno spomladi leta 2011 je pokazal, da smo si v zadnjih letih vse preveč zatiskali oči. Orjaški dežen se je začel širiti vzdolž železniške proge, ki poteka za botaničnim vrtom ter na brežinah Gruberjevega prekopa. Ker rastline za celoten razvoj do cvetenja potrebujejo 3-5 let (v manj ugodnih pogojih tudi več), se je število cvetočih rastlin v zadnjih letih zelo povečalo, s tem pa tudi hitrost širjenja. Ker je orjaški dežen zaradi zgoraj opisanih lastnosti resna grožnja za zdravje ljudi, njegovo pojavljanje, še posebej v gosto naseljenem urbanem okolju, nikakor ni zaželeno. Zato smo junija 2011 izvedli prvo akcijo odstranjevanja orjaškega dežna v Ljubljani. Gre za popolnoma prostovoljno akcijo, v kateri smo združili moči Društvo študentov biologije, Botanično društvo Slovenije in Zavod Symbiosis. Pri odstranjevanju ob železniški progi so nam pomagali tudi delavci Slovenskih železnic, ki vzdržujejo površine vzdolž proge. Rastline smo odstranili v botaničnem vrtu (razen ene rastline), ob železniški progi za botaničnim vrtom ter ob Biotehniškem centru. Čaka pa nas še akcija na desnem bregu Gruberjevega prekopa, kjer je prav tako vsaj še eno žarišče. Če veste še za kakšna druga žarišča orjaškega dežena, nam to prosimo sporočite na e-mail: projekt.thuja@tujerodne-vrste.info ali na telefon 031 502 566.

Slika 2. Pred akcijo je bil pas vzdolž železniške proge prekrit z velikimi listi orjaškega dežna, uspevalo je najmanj 120 rastlin (slika zgoraj). Vse rastline smo izkopali z vsaj delom korenike (slika spodaj).

Slika 3. Rastline, odstranjene v Botaničnem vrtu v Ljubljani (slika levo), in izkopavanje rastlin ob železniški progi (slika desno).

Akcija je potekala v dveh dneh. Z izkopavanjem smo odstranili približno 250 rastlin, od katerih jih je približno 70 že cvetelo. Vsaka rastlina orjaškega dežena proizvede približno 20.000 semen, od katerih 200-400 semen vzkali in preživi do poletja. To pomeni, da smo z akcijo preprečili rast precejšnjega števila novih rastlin. V naslednjih letih bomo morali budno spremljati okolico, saj zelo verjetno nismo odstranili vseh rastlin, pa tudi semena v prejšnjih letih cvetočih rastlin se še lahko skrivajo v prsti. Čaka nas torej še veliko dela, a vsaj lotili smo se njegovega reševanja. Ker je orjaški dežen še vedno omejen na nekaj žarišč, menimo, da je rastlino mogoče v 3-5 letih popolnoma odstraniti. To pa je seveda odvisno tudi od ozaveščenosti prebivalcev Ljubljane, saj bi sajenje te rastline na vrtove lahko hitro ustvarilo nova žarišča.

Splošne informacije o orjaškem deženu

 
Kako ga prepoznamo?

Kot pove že ime rastline, gre za zelo veliko rastlino, ki si je prav z nenavadno velikostjo utrla pot med okrasne rastline. Nadzemni deli jeseni odmrejo, spomladi pa iz korenike poženejo novi poganjki. Do zgodnjega poletja rastlina doseže kar 2-5 m. Listi so globoko dlanasto deljeni na tri ali pet pernato deljenih rogljev. Na dolgem steblu, ki ima še posebej v spodnjem delu škrlatne lise, se razvije več kobulastih belih ali zelenkastobelih socvetij. V njih od julija do avgusta dozori približno 20.000 (lahko tudi do 100.000) semen. Rastlina običajno cveti šele v tretjem do petem letu, po cvetenju pa odmre. Orjaški dežen se ne razmnožuje vegetativno, temveč izključno s semeni. Ker so cvetovi dvospolni, lahko poteče tudi samooprašitev. To pomeni, da lahko že ena sama rastlina na novi lokaciji oblikuje novo populacijo.

 

orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum) - invazivna tujerodna vrsta

najpogostejši navadni dežen (Heracleum sphondylium) - domorodna vrsta

V Sloveniji uspevajo 4 domorodne vrste deženov, vendar je splošno razširjen le navadni dežen. V višino zraste 0,8-2 m, listi so temno zeleni, pernato deljeni, vendar nimajo nazobčanih robov. Steblo je brazdasto, v spodnjem delu redkeje v zgornjem delu pa gosteje dlakavo. Steblo je večinoma zeleno, vijoličaste lise so redke. Kobul je z zgornje strani nekoliko konveksen in ima 10-20 žarkov. Tudi navadni dežen ima en osrednji kobul in več stranskih. Osrednji kobul meri v premeru do 25 cm, ostali so manjši.

Zakaj je tako nevaren za ljudi?

Rastlinski sok orjaškega dežna vsebuje snovi, ki na koži, ko je ta izpostavljena soncu, povzroči burno alergijsko reakcijo (fotodermatitis). Koža pordi, začne srbeti, v dveh dneh se razvijejo mehurji, za njimi pa ostanejo več let opazne škrlatne brazgotine. Če rastlinski sok zaide v oči, povzroči začasno ali trajno slepoto.  Nevaren rastlinski sok je v vseh delih rastline in lahko zaide na našo kožo takoj, ko se dotaknemo rastline, še posebej, če prelomimo steblo ali liste. Rastline se nikar ne dotikajte z golimi rokami!

Kakšni so plivi na naravo?

Orjaški dežen se sicer razširja le s semeni, vendar se zaradi velikega števila semen dokaj hitro širi. 60-90 % semen ene rastline pade v premeru 4 metrov od nje. Na Češkem, kjer je orjaški dežen ena najbolj problematičnih invazivnih rastlin, so ocenili, da se žarišča širijo približno 10 metrov na leto. Orjaški dežen lahko tvori zelo goste sestoje, v katerih pa je v spodnjih plasteh kar 80 % manj svetlobe. Zaradi višine in izjemno velikih listov orjaški dežen zasenči površine pod seboj in tako onemogči rast večine domorodnih rastlin.

Orjaški dežen ima lahko zaradi strupenega rastlinskega soka velike vplive na zdravje ljudi, zato odsvetujemo gojenje rastline na vrtovih. Če jo kljub vsemu želite imeti, pa priporočamo, da preprečite razširjanje zrelih semen tako, da ob koncu cvetenja in preden seme dozori (v začetku julija), odrežete socvetje. Sosedi vam bodo hvaležni! Tudi pri odstranjevanju socvetij se morate zaščititi kot je opisano v naslednjem odstavku.

V kolikor pa rastlino že imate na svojem vrtu in jo želite odstraniti, priporočamo, da vse rastline (tudi tiste, ki so razvile le manjše liste in še ne cvetijo) izkopljete vsaj z delom korenike. Če koreniko presekate približno 10 cm pod zemljo, rastlina ne bo ponovno pognala. Košnja ni ustrezen način odstranjevanja, saj le nekoliko upočasni rast, vendar rastline v manj kot tednu dni ponovno odženejo. Glede na strupenost rastline se morate pri kakršnih koli poskusih odstranjevanja ustrezno zaščititi, tako da koža in oči niso izpostavljeni rastlinskemu soku. Ko se rastlina prelomi, lahko rastlinski sok škropi tudi pol metra daleč. Zaščitna oprema vključuje: škornje ali visoke usnjene pohodne čevlje, nepremočljive hlače (preizkušeno niti gosto tkane hlače niso dovolj), nepremočljiva vetrovka, prozoren ščitnik za obraz, gumijaste rokavice za gospodinjstvo (debelejše, ki se ne bodo strgale). Če odstranjujete večje rastline, priporočamo, da najprej iz razdalje s škarjami z dolgim ročajem odrežete liste in steblo, nato pa z lopato ali motiko z ravnim robom izkopljete še koreniko. Po končanem odstranjevanju morate previdno ravnati z vsemi oblekami in orodjem, ki so bili v stiku z rastlinskim sokom. Vse morate oprati z obilico tekoče vode, rokavice pa zavržite. Po končanem delu se čim prej stuširajte, pred tem pa ne nosite kratkih rokavov in kratkih hlač in se ne izopostavljajte soncu.

V naslednjih sezonah na rastišču in v okolici spremljajte pojavljanje novih rastlin, saj so semena kaljiva približno 3 leta.

	Frajman, B., 2009. Orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum). V: Bačič, T., Jogan, N., Dolenc, B., Frajman, B., Jamnik, M., Kus Veenvliet, J., Strgulc-Krajšek, S., idr. (2009). Tujerodne vrste. Informativni listi izbranih tujerodnih vrst. Grahovo: Zavod Symbiosis.
	Nielsen, C., Ravn, H. P., Nentwig, W., & M. Wade, 2005. The Giant hogweed best practice manual: guidelines for the management and control of an invasive weed in Europe. Hoersholm: Forest & Landscape Denmark.
	Jana Kus Veenvliet, Zavod Symbiosis, 15.7.2011