Natisni stran

Marsikdo bo ob omembi tujerodne vrste pomislil na bitja z drugega planeta. V biologiji pa z izrazom tujerodne vrste poimenujemo tiste organizme, ki jih je človek prenesel v novo okolje, v katerem prej niso bili prisotni. Tujerodne vrste pripadajo najrazličnejšim skupinam organizmov (npr. virusi, glive, rastline, živali), prav tako se razlikujejo po virih in poteh naselitve. Prav zaradi tega opredelitev izraza tujerodna vrsta ni enostavna. Skozi zgodovino proučevanja tujerodnih vrst se je razvilo mnogo različnih razlag izraza tujerodne vrste. V novejši literaturi se uporabljajo definicije, ki bile dogovorjene v sklopu Konvencije o biološki raznovrstnosti. Te definicije so sicer nekoliko daljše, vendar najustrezneje zajemajo različne tujerodne vrste, zato jim sledimo tudi na tej spletni strani (glej Slovarček). Nekateri izrazi so opredeljeni tudi v slovenski zakonodaji, vendar so definicije nekoliko širše in z biološkega vidika ne vedno ustrezne. Spodaj je na kratkem primeru razloženo, kako pomembno je, da uporabljamo jasne definicije, ki upoštevajo vse vidike tujerodnih vrst.

Tujerodna vrsta, ki ni prečkala meje
	Podust (Chondrostoma nasus)  je domorodna vrsta donavskega povodja. V letih 1960-1965 pa so jo za popestritev športnega ribolova naseljevali v reko Vipavo, ki je del jadranskega povodja. Podust jadranskega povodja po naravni poti ne bi nikoli dosegla, zato je tam tujerodna vrsta. V jadranskem povodju, ki je od donavskega že tisočletja ločeno, se je neodvisno razvila primorska podust (Chondrostoma genei).  Populacija primorske podusti je v letih po naselitvi tujerodne vrste močno upadla, verjetno prav zaradi naselitve tujerodne podusti. Zaradi okoljske škode lahko podust v jadranskem povodju uvrstimo med invazivne tujerodne vrste. Tega se moramo zavedati tudi pri načrtovanju naravovarstvenih ukrepov. Če so ti dobrodošli na območju njene naravne razširjenosti, pa so v okolju, kjer je vrsta invazivna, nezaželeni.

Tujerodne vrste so neposredna posledica potovanja ljudi in trgovanja z najrazličnejšim blagom. Čeprav je trgovanje staro že tisočletja, se je v zadnjem stoletju močno povečalo, s tem pa tudi število tujerodnih vrst, ki s pomočjo človeka dosežejo nova območja. Vplive tujerodnih vrst priedstavljamo na naslednji strani, najprej pa si poglejmo različne faze, skozi katere preide tujerodna vrsta po naselitvi v novo okolje. 

V Evropo je vsako leto zanešenih na tisoče tujerodnih organizmov, vendar pa vsi ne postanejo invazivni. Pravzaprav jih večina v novem okolju ne preživi, bodisi ker se novemu okolju ne morejo prilagoditi ali pa je prisotnih premalo osebkov za uspešno razmnoževanje. Nekatere vrste, imenujemo jih prehodne tujerodne vrste,  lahko v okolju ostanejo dalj časa, bodisi zardi dolge življenjske dobe, občasnega razmnoževanja ali pa ponavljajočih se naselitev. Posamezne vrste pa se postopoma, lahko tudi v obdobju več let, prilagodijo na novo okolje in se začnejo (spolno ali nespolno) razmoževati. Tujerodne vrste, ki se v naravi redno razmnožujejo in se populacije vzdržjujejo brez posredovanja človeka, imenujemo naturalizirane vrste. Te vrste še ne povzročajo zaznavnih sprememb v naravi. Sčasoma pa lahko nekatere naturalizirane vrste postanejo inavzivne, zlasti takrat ko se število osebkov invazivnih tujerodnih vrst (invazivk) poveča. Ti izrazi so ponazorjeni na spodnji sliki in primeru. 

Slika 1.  Tujerodne vrste, ki preidejo okoljske in reproduktivne ovire, so naturalizirane. Le tiste naturalizirane vrste, ki imajo negativne vplive na biotsko raznovrstnost, pa opredelimo kot invazivne tujerodne vrste. (prirejeno po Richardson et al., 2000)

Podobne vrste, a drugačen status
	V Sloveniji najdemo pet vrst nedotik (rod Impatiens). To so zanimive, pisane rastline, ki so ime dobile po nenavadnem načinu razširjanja semen. Ko je plod zrel, se namreč že ob najmanjšem dotiku razpoči, iz njega pa se vsujejo semena. Le ena izmed teh vrst, navadna nedotika (Impatiens noli-tangere), pa je domorodna. Vse druge vrste so v Sloveniji tujerodne. Žlezavo nedotiko (Impatiens glandulifera), ki izvira iz zahodne Himalaje, so gojiili po vrtovih že v začetku 20. stoletja, zaradi medonosnosti pa je bila priljubljena tudi pri čebelarjih. Prvi zapisi o pojavljanju v naravnem okolju so iz 40-tih let 20. stoletja, nato pa se je vrsta vzdolž rek začela hitro širiti vzdolž rek. Danes je razširjena po večjem delu Slovenije, razen v submediteranskem delu. Še posebej pogosta je vzdolž rek, kjer ponekod popolnoma prerašča rečne bregove, iz katerih izriva domorodne rastline. Žlezavo nedotiko nedvomno lahko uvrstimo med invazivke. Poleg te se pri nas pojavlja še druga invazivna nedotika - drobncvetna nedotika (I. parviflora). Zaradi nizke rasti je sicer nekoliko manj opazna, vendar ponekod gosto prerašča gozdna tla in prav tako izriva domorodne rastline. Bistveno redkeje v naravi opazimo Balfourovo nedotiko (I.balfourii) in breskvico (I. balsamina), ki sta prav tako okrasni vrtni rastlini, vendar se očitno v naravnem okolju ne razmnožujeta. Ti dve vrsti sta torej zaenkrat prehodni tujerodni vrsti, vendar ni izključeno, da se ta status v prihodnosti ne bo spremenil.
	Frajman, B, 2003. Žlezava nedotika (I. glandulifera Royle) - invazivna vrsta v naši flori. Proteus, letnik 66, št. 6: 274 - 277.

Mnoge tujerodne vrste se najprej pojavijo v degradiranih, antorpogeno vplivanih, okoljih. Naravno prisotne vrste sobivajo in so v nekakšnem ravnovesju. V degradiranem okolju pa je to ravnovesje porušeno, zaradi tega pa se pojavljajo možnosti za naselitev novih vrst. Za mnoge invazivke je značilno hitro razmnoževanje, ki jim v takem okolju da možnosti za izjemno hitro osvojitev novega okolje, pri čemer izrinejo mnoge domorodne vrste.

Definicije so povzete po Konvenciji o biološki raznovrstnosti, v opombah sklepa Konference pogodbenic VI/23. (  Decision VI/23) Richardson, D. M., P. Pyšek, M. Rejmánek, M. G., Barbour, F. D. Panetta & C. J. West, 2000.   Naturalization and invasion of alien plants: concepts and definitions. Diversity and Distributions 6: 93-107.

Jana Kus Veenvliet & Paul Veenvliet, Zavod Symbiosis,  05.09.2008