Na slovenskih vrtovih se, poleg različnih vrst zelenjave, vedno bohoti tudi pisano cvetje. Ljudje so si že od nekdaj prizadevali, da bi bilo cvetje na vrtovih drugačno od tistega v naravi, zato je med vrtnim cvetjem veliko tujerodnih vrst. Mnoge imajo na desetine vrtnarskih sort, ki so komaj še podobne izvornim oblikam. V Sloveniji je ena najstarejših dokumentiranih ubežnic z vrtov deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata). Rudbekije izvirajo iz Severne Amerike, zaradi privlačnega videza pa so jih že v začetku 17. stoletja začeli gojiti tudi v Evropi. Celo v ljubljanskem botaničnem vrtu so deljenolistno rudbekijo gojili že leta 1844. O vrsti pa imamo tudi enega najstarejših zapisov o širjenju v naravo, ki sega v leto 1868. Vrsta je že takrat uspevala na obrobju Ljubljane, na južnem vznožju Rožnika. Danes je pod pobočjem Rožnika speljana Večna pot, rudbekije pa se še vedno bohotijo vzdolž ceste. 140 let po prvem zapisu pa deljenolistno rudbekijo najdemo raztreseno po skoraj vsej Sloveniji, razen v submediteranskem in alpskem območju. Zaradi navezanosti na vlažne habitate se pogosto pojavlja vzdolž potokov in rek, kjer lahko v gostejših sestojih onemogoča rast domorodnih obrežnih rastlin.

Komarji so bili vedno človeška nadloga, v nekaterih delih sveta pa tudi resno ogrožajo zdravje ljudi. V zadnjih letih se po Evropi hitro širi tudi tigrasti komar (Aedes albopictus), ki izvira iz jugovzhodne Azije. V Evropo je bil nedvomno zanesen s transportom. V Italijo je vrsta prišla s transportom rabljenih pnevmatik. V pnevmatikah zastaja voda, v katerih se razmnožujejo ličinke komarjev. V nekatere zahodnoevropske države pa so ličinke tigrastega komarja zanesli z okrasnimi rastlinami s tržnim imenom "lucky bamboo" (Dracaena sanderiana). Tigrasti komar je bil prvič zabeležen leta 1990 v Genovi (Italija). Kljub temu, da so v Italiji že leta 1991 vzpostavili nadzor nad uvozom, so se v naslednjih letih pojavljala nova žarišča. Vrsta se namreč širi z aktivnim letom, še hitreje pa s transportom znotraj države in tudi z vozili. Danes je vrsta razširjena že skoraj po celi Italiji, od tam pa se je razširila tudi v Slovenijo. Sedaj je na obalno-kraškem in goriškem območju že pogosta. Tigrasti komar je izredno invazivna vrsta in vprašanje je, če bomo širjenje v druge dele Slovenije uspeli preprečiti. Njegovo dejansko razširjenost bomo poskusili ugotoviti tudi z zbiranjem podatkov preko Bioportala.  Tigrasti komarji so aktivni in pikajo tudi podnevi, zato so velika nadloga. Poleg tega pa obstaja tudi bojazen, da bi prenašali nekatere virusne bolezni. Leta 1997 se je v Italiji več kot 100 ljudi okužilo z virusom »chikunguny«, ki povzroča boleče sklepe, visoko telesno temperaturo in izpuščaje. Prenašalec virusne bolezni pa je bil verjetno prav tigrasti komar. 

Anonymus, 2007.   Okužba z virusom chikungunya, Pomembna dejstva in preventivni ukrepi. 

V 19. stoletju je v mnogih evropskih državah izbruhnila račja kuga, ki je pomorila številne populacije rakov. Bolezen je dosegla tudi Slovenijo, vendar so se domorodne vrste rakov ohranile v številnih izoliranih potokih. V Sloveniji živijo tri domorodne vrste rakov, leta 2003 pa se je po Muri iz Avstrije razširil tujerodni signalni rak (Pacifastacus leniusculus). Le nekaj let kasneje, leta 2007, je bila vrsta odkrita tudi v reki Dravi. Naravno območje razširjenosti signalnega raka je zahodna obala Severne Amerike. Okoli leta 1970 so vrsto, v želji, da bi nadomestili izgubo domorodnih rakov, naselili v Avstriji. Takrat še niso vedeli, da so ameriške vrste rakov prenašalke račje kuge. Račja kuga je glivična bolezen, pri kateri se gliva Aphanomyces astaci razrašča po skeletu rakov. Pri ameriških vrstah rakov se razrašča le po zunanjem skeletu, pri evropskih rakih pa se gliva hitro razširi tudi v notranjost telesa. Okuženi evropski raki se začno nenavadno vesti in so aktivni tudi čez dan, nato izgubijo ravnotežje in kmalu poginejo. Gliva napade le rake, drugih skupin živali ne prizadene. Zaradi pojava signalnega raka obstaja v Sloveniji možnost ponovnega izbruha račje kuge, ki lahko pomori populacije domorodnih rakov. Signalnega raka iz Mure in Drave ni več mogoče odstraniti. Za preprečitev širjenja na nova območja pa je smiselno izvajati ozaveščanje, predvsem med ribiči. Račja kuga se namreč lahko prenaša z okuženimi raki, okuženo vodo ali vlažno ribiško opremo.