Tujerodne vrste v Sloveniji    
www.tujerodne-vrste.info
Verzija za tisk

Nazaj na izvorno stran


Če smo jih želeli ali ne, jih imamo …
Ste danes zjutraj pili kavo? Včeraj za kosilo jedli krompir? Nekatere tujerodne vrste so se že tako ukoreninile v naši kulturi, da smo na njihov tuj izvor že davno pozabili. Mnoge tujerodne vrste, ki jih je človek naselil v svoje okolje, pomembno prispevajo k blaginji ljudi. S hitrim povečevanjem svetovne trgovine, s katero zadovoljujemo človekove potrebe po najrazličnejših dobrinah, pa se povečuje tudi število invazivnih tujerodnih vrst. Te vrste namesto blaginje povzročajo veliko okoljsko in gospodarsko škodo. O naselitvi tujerodne vrste govorimo takrat, ko vrsta doseže novo območje s posredovanjem človeka, bodisi z ljudmi ali transportom izdelkov. V najpreprostejši obliki naselitve ločimo na namerne in nenamerne naselitve, vendar se ta dva tipa naselitev v nekaterih primerih prepletata, zato na spodnji sliki predstavljamo nekoliko podrobnejšo delitev.


Slika 1. Prikaz delitve različnih poti naselitve tujerodnih vrst (prirejeno po Hulme et al. 2007)


1. Vnos tujerodnih vrst

a) Naselitev
Nekatere tujerodne vrste je človek naselil z namenom, da bi se vrste v okolju tudi ustalile, človek pa bi imel od njih določeno korist. To so najpogosteje:  vrste, ki so namenjene za lov in ribolov Primeri namernih naselitev so:
Takšne naselitve so danes, ko se zavedamo možnih negativnih posledic naselitev, nadzorovane in je potrebno zanje pridobiti dovoljenje. Žal tudi v Sloveniji še vedno prihaja do nezakonitih namernih naselitev tujerodnih vrst v naravo. Nekateri ljudje, zaradi prepričanja, da bodo imeli živali lepše življenje, v naravo spuščajo akvarijske in vivarijske živali in rastline, ki povrzočajo veliko škodo domorodnim vrstam.

***
Primer: Ko poti nazaj ni več ...
Vsa visokogorska jezera v Julijskih Alpah so povsem izolirana od drugih vodnih teles in so bila prvotno brez rib. Danes ni več tako. V Krnsko jezero so ribe naselili že kmalu po prvi svetovni vojni, po drugi svetovni vojni pa še v Jezero na Planini pri jezeru. Obe naselitvi rib sta popolnoma in za vedno spremenili prvotno podobo jezer. Kot da se na teh napakah nismo ničesar naučili, pa so leta 1991 ljubitelji rib v Dvojno jezero v Triglavskem narodnem parku naselili jezerske zlatovčice (Salvelinus umbla). Jezerske zlatovčice, domorodna vrsta gorskih jezer v zahodnih Alpah, so učinkoviti plenilci. V okolju, kjer nobena izmed vrst ni bila prilagojena na obrambo proti takemu plenilcu, je prišlo do verižnih sprememb ekosistema. Ribe so se kmalu začele razmnoževati, nato pa so v le nekaj letih iztrebile celotne populacije različnih vrst planktonskih rakcev. Propad živalskih rastlinojedih organizmov, ki so se hranili z algami, je povzročil hitro rast zelenih alg. Temu je zaradi velike količine alg sledilo še naraščanje količine hranil, količina v vodi raztopljenega kisika pa je močno upadla. V letih 1999 in 2000 so poskusili ribe odstraniti iz jezera, vendar se je izkazalo, da je izlov z mrežami neizvedljiv. Pred in v letih po naselitvi je bilo Dvojno jezero vključeno v raziskave Nacionalnega inštituta za biologijo. Tako je to postal eden najbolje dokumentiranih primerov posledic naselitve tujerodnih vrst v Sloveniji. Ali smo se sedaj že dovolj naučili?
Vir:
Brancelj, A. Dvojno triglavsko o jezero. Žrtev nepremišljenih človekovih posegov. Proteus, letnik 64, št. 1: 16-21.
***

 b) Pobeg
Veliko invazivnih tujerodnih vrst je bilo sprva naseljeno na omejen prostor, rastline na njive in vrtove, živali pa so gojili na farmah ali v živalskih vrtovih. Primeri pobegov vrst v naravno okolje so: 

***
Primer: Ubežnice z vrtov
Na slovenskih vrtovih se, poleg različnih vrst zelenjave, vedno bohoti tudi pisano cvetje. Ljudje so si že od nekdaj prizadevali, da bi bilo cvetje na vrtovih drugačno od tistega v naravi, zato je med vrtnim cvetjem veliko tujerodnih vrst. Mnoge imajo na desetine vrtnarskih sort, ki so komaj še podobne izvornim oblikam. V Sloveniji je ena najstarejših dokumentiranih ubežnic z vrtov deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata). Rudbekije izvirajo iz Severne Amerike, zaradi privlačnega videza pa so jih že v začetku 17. stoletja začeli gojiti tudi v Evropi. Celo v ljubljanskem botaničnem vrtu so deljenolistno rudbekijo gojili že leta 1844. O vrsti pa imamo tudi enega najstarejših zapisov o širjenju v naravo, ki sega v leto 1868. Vrsta je že takrat uspevala na obrobju Ljubljane, na južnem vznožju Rožnika. Danes je pod pobočjem Rožnika speljana Večna pot, rudbekije pa se še vedno bohotijo vzdolž ceste. 140 let po prvem zapisu pa deljenolistno rudbekijo najdemo raztreseno po skoraj vsej Sloveniji, razen v submediteranskem in alpskem območju. Zaradi navezanosti na vlažne habitate se pogosto pojavlja vzdolž potokov in rek, kjer lahko v gostejših sestojih onemogoča rast domorodnih obrežnih rastlin.
Vir:
Wraber, T., 2000. Severnoameriški rod rudbekij – že dolgo tudi v flori Slovenije. Proteus, letnik 63, št. 2: 82-83.
***


c) Vnos škodljivcev
V obdobju velikega porasta transporta surovin in blaga se predvsem hitro povečuje število škodljivcev, ki prihajajo kot paraziti, bolezni ali zajedalci na rastlinskih ali živalskih vrstah, ki so predmet trgovine. Ta pot naselitev je nekoliko vmesna med namernimi in nenamernimi naselitvami, saj je neposredna posledica namernega vnašanja drugih vrst organizmov.


2. Prenos
Organizme, ki jih nenamerno prepeljemo s transportnimi sredstvi, embalažo ali osebno prtljago, imenujemo kar slepi potniki, saj potujejo skriti in pogosto uidejo nadzoru na mejah. Mnoge rastlinske in živalske tujerodne vrste so naselile nova okolje kot slepi potniki, ki so potovali:

***
Primer: Slepi potniki tuje krvi
Komarji so bili vedno človeška nadloga, v nekaterih delih sveta pa tudi resno ogrožajo zdravje ljudi. V zadnjih letih se po Evropi hitro širi tudi tigrasti komar (Aedes albopictus), ki izvira iz jugovzhodne Azije. V Evropo je bil nedvomno zanesen s transportom. V Italijo je vrsta prišla s transportom rabljenih pnevmatik. V pnevmatikah zastaja voda, v katerih se razmnožujejo ličinke komarjev. V nekatere zahodnoevropske države pa so ličinke tigrastega komarja zanesli z okrasnimi rastlinami s tržnim imenom "lucky bamboo" (Dracaena sanderiana). Tigrasti komar je bil prvič zabeležen leta 1990 v Genovi (Italija). Kljub temu, da so v Italiji že leta 1991 vzpostavili nadzor nad uvozom, so se v naslednjih letih pojavljala nova žarišča. Vrsta se namreč širi z aktivnim letom, še hitreje pa s transportom znotraj države in tudi z vozili. Danes je vrsta razširjena že skoraj po celi Italiji, od tam pa se je razširila tudi v Slovenijo. Sedaj je na obalno-kraškem in goriškem območju že pogosta. Tigrasti komar je izredno invazivna vrsta in vprašanje je, če bomo širjenje v druge dele Slovenije uspeli preprečiti. Njegovo dejansko razširjenost bomo poskusili ugotoviti tudi z zbiranjem podatkov preko Bioportala.  Tigrasti komarji so aktivni in pikajo tudi podnevi, zato so velika nadloga. Poleg tega pa obstaja tudi bojazen, da bi prenašali nekatere virusne bolezni. Leta 1997 se je v Italiji več kot 100 ljudi okužilo z virusom »chikunguny«, ki povzroča boleče sklepe, visoko telesno temperaturo in izpuščaje. Prenašalec virusne bolezni pa je bil verjetno prav tigrasti komar. 
Vira:
Majori, G. & R. Romi, 2008. Aedes albopictus in Italy 1990 – 2007. Updating its distribution and seasonal behavioural changes. 
Anonymus, 2007. Okužba z virusom chikungunya, Pomembna dejstva in preventivni ukrepi. 
***


3. Širjenje

a) Širjenje po novih poteh
Nekatere nenamerne naselitve so posledice odstranitve geografskih ovir zaradi izgradnje novih transportnih povezav, bodisi mostov ali rečnih in morskih kanalov. Leta 1869 so v Egiptu odprli Sueški prekop, ki povezuje Rdeče morje z Sredozemskim morjem, kar je bistveno skrajšalo transportno pot med Evropo in Azijo. Kanal pa je podrl geografske ovire za širitev vrst med Rdečim in Sredozemskim morjem. Ker je kanal umetnega izvora in je k širitvi teh vrst posredno prispeval človek, jih brez dvoma lahko uvrstimo med tujerodne vrste. Druga evropska vodna povezava med Renom, reko Main in Donavo je bila končana leta 1992. V prihodnjih letih lahko tako pričakujemo, da bodo tudi slovenski del donavskega povodja naselile tudi nekatere vrste iz povodja Rena.

b) Spontano širjenje
Mnoge tujerodne vrste so se v Slovenijo razširile iz sosednjih držav. Ker je njihovo pojavljanje posledica namerne ali nenamerne naselitve v neki drugi državi, jih seveda še vedno obravnavamo kot tujerodne vrste. Med njimi je predvsem veliko vodnih organizmov, ki se širijo po rekah, ter rastlin, ki se širijo vzdolž transportnih poti (cest in železnic). V Sloveniji velik vir širjenja nekaterih invazivnih rastlin predstavljajo peskokopi, saj se pesek razvaža na nova območja in tako pospešuje širjenje.

Ukrepi za vrste, ki so že invazivne in se hitro širijo, je pogosto zelo zapleteno. Te vrste so se te vrste v novem okolju že popolnoma ustalile, se razmnožujejo, vrste pa se s semeni ali posameznimi osebki postopoma širijo na nova območja  Za mnoge vrste je tako edini možen ukrep le še nadzor populacij, ki ga je smiselno izvajati predvsem za vrste, ki povzročajo veliko škodo. Kot preventivne ukrepe pa je potrebno izvajati predvsem ozaveščanje, s katerim lahko omejimo nadaljnje širjenje nekaterih vrst.


***
Primer: Signalni rak - nevarnost slovenskim vodam
V 19. stoletju je v mnogih evropskih državah izbruhnila račja kuga, ki je pomorila številne populacije rakov. Bolezen je dosegla tudi Slovenijo, vendar so se domorodne vrste rakov ohranile v številnih izoliranih potokih. V Sloveniji živijo tri domorodne vrste rakov, leta 2003 pa se je po Muri iz Avstrije razširil tujerodni signalni rak (Pacifastacus leniusculus). Le nekaj let kasneje, leta 2007, je bila vrsta odkrita tudi v reki Dravi. Naravno območje razširjenosti signalnega raka je zahodna obala Severne Amerike. Okoli leta 1970 so vrsto, v želji, da bi nadomestili izgubo domorodnih rakov, naselili v Avstriji. Takrat še niso vedeli, da so ameriške vrste rakov prenašalke račje kuge. Račja kuga je glivična bolezen, pri kateri se gliva Aphanomyces astaci razrašča po skeletu rakov. Pri ameriških vrstah rakov se razrašča le po zunanjem skeletu, pri evropskih rakih pa se gliva hitro razširi tudi v notranjost telesa. Okuženi evropski raki se začno nenavadno vesti in so aktivni tudi čez dan, nato izgubijo ravnotežje in kmalu poginejo. Gliva napade le rake, drugih skupin živali ne prizadene. Zaradi pojava signalnega raka obstaja v Sloveniji možnost ponovnega izbruha račje kuge, ki lahko pomori populacije domorodnih rakov. Signalnega raka iz Mure in Drave ni več mogoče odstraniti. Za preprečitev širjenja na nova območja pa je smiselno izvajati ozaveščanje, predvsem med ribiči. Račja kuga se namreč lahko prenaša z okuženimi raki, okuženo vodo ali vlažno ribiško opremo.
Vir:
Veenvliet, P. 2006. Signalni raki so v Sloveniji: kaj lahko storimo? Ribič 2006(1-2): 983
***


Vir:
Hulme, P. E., S. Bacher, M. Kenis, S. Klotz, I. Kühn, D. Minchin, W. Nentwig, S. Olenin, V. Panov, J. Pergl, A. Roques, W. Solarz & M. Vilà, 2008. Grasping at the routes of biological invasions for integrating pathways into policy. Journal of Applied Ecology  45(2): 403 - 414



© Projekt Thuja; avtorja: Jana Kus Veenvliet & Paul Veenvliet, Zavod Symbiosis,  30.08.2008

Projekt Thuja je podprt s subvencijo Islandije, Lihtenštajna in Norveške preko Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma.