Natisni stran

Tujerodne rastline

Tujerodnih rastlinskih vrst je v Sloveniji nepregledno veliko, sem lahko štejemo večino okrasnih in drugih gojenih rastlin, mnoge plevele ... in seveda sodi sem še zelo neznana skupina tujerodnih nižjih rastlin (alg in mahov). Dokler je pojavljanje prehodno ali vsaj ne ogroža strukture ali funkcije ekosistemov, tujerodne vrste praviloma še ne predstavljajo naravovarstvenega problema, predstavljajo le potencialno nevarnost. Definiciji invazivke ustreza pravzaprav razmeroma malo rastlinskih vrst slovenske flore, našteli bi jih lahko 30 do 60, odvisno od tega, kako dosledni smo. A kljub temo predstavljajo resen problem, ki se ga ne zavedamo dovolj.

Načini širjenja, hitrost in od kod prihajajo te vrste?
Po načinu širjenja so invazivke zelo raznolike, pogosto pa imajo pred domorodnimi vrstami neke konkurenčne prednosti, zaradi katerih se lahko širijo uspešneje. Številne so enoletnice, ki proizvedejo orjaške količine semen, ta pa se lahko razširjajo z vetrom, v sočnih plodovih, ki jih raznašajo ptice, ali pa se s kaveljčki oprijemljejo živali in človeka. Nedotike celo same uspevajo odmetavati semena več metrov daleč. Neredko pa je pri širjenju aktivno pomagal tudi človek. Zaradi medonosnosti nekaterih invazivk so jih načrtno širili čebelarji, zaradi krmne vrednosti za divjad so druge vrste sadili lovci, nekatere okrasne vrste sadijo po vrtovih. Na ta način se lahko hitro zasedejo nova območja, na katerih pa je njihova uspešnost odvisno tudi od podnebnih dejavnikov.

Iste vrste se pojavljajo na različnih delih sveta
Tudi tu ni splošnega pravila, nekatere so pač uspele naseliti velika območja, druge ostajajo ozko razširjene. Za skoraj vse invazivke velja, da so v svoji prvotni domovini splošno razširjene, a kljub temu je na primer le majhen delež razširjenih severnoameriških rastlin v Evropi postal invaziven. Vnaprej presoditi, katera vrsta bi utegnila postati invazivna, je težko. Najlaže o tem sklepamo, če se neka tuja vrsta že nezadržno širi v predelih s podobnim podnebjem. Nekatere vrste se tako obnašajo invazivno na različnih delih sveta, skoraj povsod, kamor jih je zanesel človek. Očitno imajo torej nekakšen "invazijski potencial", ki ga razvijejo, ko se pojavijo v konkurenčno šibkejšem tujem okolju.

Kdaj so se pričele širiti invazivne vrste?
Prva nezabeležena širjenja invazivk so se gotovo dogajala že zadnjih 500 let, ko je s povečano stopnjo trgovanja med kontinenti hote ali nehote v novo domovino redno prihajalo vse več semen tujerodnih vrst. Na območju današnje Slovenije so prva pojavljanja invazivih rastlin zunaj vrtov zabeležena v drugi polovici 19. stoletja, ko so botaniki z zanimanjem opazovali, kako se deljenolistna rudbekija širi z vrtov na bližnje gozdne robove. Nekatera širjenja invazivk pa so potekala tako hitro, da jim je bilo težko slediti. O žvrklji (ali ambroziji) so tako še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja govorili le kot o naključni rastlini, ki izvira iz zavržene ptičje krme, danes pa v jeseneskem času skorajda ne moremo več najti kilometra ceste, ki ga ne bi obrobljala žvrklja.

Problemi znani že pol stoletja
	Znani slovenski botanik Viktor Petkovšek je že leta že leta 1953 opozoril na nevarnost širjenja tujerodnih (alohtonih) rastlinskih vrst, ki v novi domovini postanejo naturalizirane, se spontano razširjajo ter v naravnem okolju izpodrivajo samonikle (avtohtone) vrste. Take vrste danes imenujemo invazivne. V članku iz leta 1953 je zapisal: "V Evropi so opazili velik prirastek novih adventivnih vrst po prvi svetovni vojni, deloma že tudi preje. V tem obdobju so se močo razširile nekatere rastline, kot npr.: Pleuropterus cuspidatus [danes Reynoutria japonica], Impatiens parviflora, Solidago serotina [danes Solidago gigantea], Rudbeckia laciniata, Helianthus - vrste in druge, ki delajo ponekod na obdelanih površinah, traviščih, deloma tudi gozdovih že občutno škodo. ... Kakor sem že omenil, so to predvsem antropohorne vrste, ki so se v nekaterih primerih tako razmnožile, da so postale škodljive in so negativen faktor v rastlinski proizvodnji."
	Petkovšek V., 1953. Prispevki k adventivni flori slovenskega ozemlja. Zbornik za kmetijstvo in gozdarstvo 1: 68-79.

Katere vrste so pri nas najbolj "napadalne"?
Kot je bilo že rečeno, seznam slovenskih invazivk obsega kakih 30 vrst, ki pa jim zlahka dodamo še nekaj 10 naslednjih. Severnoameriške so npr. robinja (na Štajerskem imenovana trn) (Robinia pseudoaccacia), dve vrsti zlate rozge (Solidago canadensis in Solidago gigantea), žvrklja (Ambrosia artemisiifolia), deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata), topinambur (Helianthus tuberosus) ..., iz vzhodne Azije izvirajo pajesen (Ailanthus altissima), žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), dve vrsti dresnika (rod Fallopia), japonska medvejka (Spiraea japonica) in japonsko kosteničje (Lonicera japonica). Iz tropskih krajev izvira vodna solata (Pistia stratiotes), ki se je v zadnjih nekaj letih razbohotila v savski mrtvici pri Prilipah v bližini Brežic, kjer uspeva prezimiti zaradi naravnih toplih izvirov.

Kot bi lahko pričakovali, izvirajo naše invazivne vrste iz klimatsko podobnih predelov, ki jih je po svetu kar nekaj. Taki so npr. na severni polobli skrajni vzhodni predeli Azije, jugovzhod Severne Amerike, nekaj pa jih je tudi na južni polobli.

Večina pri nas invazivnih vrst je bila v naše kraje zanešena namenoma, saj se jih je gojilo ali se jih celo še vedno goji kot okrasne ali uporabne rastline.