Načini širjenja,
hitrost in od kod
prihajajo te vrste?
Po
načinu širjenja so invazivke zelo
raznolike, pogosto pa imajo pred domorodnimi vrstami neke konkurenčne
prednosti, zaradi katerih se lahko širijo
uspešneje. Številne so enoletnice, ki
proizvedejo orjaške količine semen, ta pa se lahko
razširjajo z vetrom, v
sočnih plodovih, ki jih raznašajo ptice, ali pa se s
kaveljčki oprijemljejo
živali in človeka. Nedotike celo same uspevajo odmetavati
semena več
metrov daleč. Neredko pa je pri širjenju aktivno pomagal
tudi človek. Zaradi medonosnosti nekaterih invazivk so jih načrtno
širili
čebelarji, zaradi
krmne vrednosti za divjad so druge vrste sadili lovci, nekatere okrasne
vrste
sadijo po vrtovih. Na ta način se lahko hitro zasedejo nova območja, na
katerih
pa je njihova uspešnost odvisno tudi od podnebnih
dejavnikov.
Iste vrste se pojavljajo na
različnih delih
sveta
Tudi tu ni splošnega pravila, nekatere so pač
uspele naseliti velika območja, druge ostajajo ozko
razširjene. Za skoraj vse
invazivke velja, da so v svoji prvotni domovini splošno
razširjene, a kljub
temu je na primer le majhen delež razširjenih
severnoameriških rastlin v Evropi
postal invaziven. Vnaprej presoditi, katera vrsta bi utegnila postati
invazivna, je težko. Najlaže o tem sklepamo, če se neka tuja vrsta že
nezadržno
širi v predelih s podobnim podnebjem. Nekatere vrste se tako
obnašajo invazivno
na različnih delih sveta, skoraj povsod, kamor jih je zanesel človek.
Očitno
imajo torej nekakšen "invazijski potencial", ki ga
razvijejo, ko se
pojavijo v konkurenčno šibkejšem tujem okolju.
Kdaj so se pričele
širiti invazivne vrste?
Prva nezabeležena širjenja invazivk so se
gotovo dogajala že zadnjih 500 let, ko je s povečano stopnjo trgovanja
med
kontinenti hote ali nehote v novo domovino redno prihajalo vse več
semen
tujerodnih vrst. Na območju današnje Slovenije so prva
pojavljanja invazivih rastlin
zunaj vrtov zabeležena v drugi polovici 19. stoletja, ko so botaniki z
zanimanjem opazovali, kako se deljenolistna rudbekija širi z
vrtov na bližnje
gozdne robove. Nekatera širjenja invazivk
pa so potekala tako hitro,
da jim je bilo težko slediti. O žvrklji (ali ambroziji) so tako
še v
osemdesetih letih prejšnjega stoletja govorili le kot o
naključni rastlini, ki
izvira iz zavržene ptičje krme, danes pa v jeseneskem času skorajda ne
moremo
več najti kilometra ceste, ki ga ne bi obrobljala žvrklja.
***
Primer:
Problemi znani že pol stoletja
Znani slovenski botanik Viktor Petkovšek je že leta že leta
1953 opozoril na nevarnost
širjenja tujerodnih (alohtonih) rastlinskih vrst, ki v novi
domovini postanejo
naturalizirane, se spontano razširjajo ter v naravnem okolju
izpodrivajo
samonikle (avtohtone) vrste. Take vrste danes imenujemo invazivne. V
članku iz leta 1953 je zapisal "V Evropi so opazili velik
prirastek novih
adventivnih vrst po prvi svetovni vojni, deloma že tudi preje. V tem
obdobju so
se močo razširile nekatere rastline, kot npr.: Pleuropterus cuspidatus
[danes Reynoutria
japonica], Impatiens
parviflora, [danes Solidago
serotinaSolidago
gigantea], Rudbeckia
laciniata, Helianthus
- vrste in druge, ki delajo ponekod
na obdelanih površinah, traviščih, deloma tudi
gozdovih že občutno škodo.
... Kakor sem že omenil, so to predvsem antropohorne vrste, ki so se v
nekaterih primerih tako razmnožile, da so postale škodljive
in so negativen
faktor v rastlinski proizvodnji."
Vir: Petkovšek
V., 1953. Prispevki k adventivni flori slovenskega ozemlja. Zbornik za
kmetijstvo in gozdarstvo 1: 68-79.
***
Kot bi lahko pričakovali, izvirajo naše invazivne vrste iz klimatsko podobnih predelov, ki jih je po svetu kar nekaj. Taki so npr. na severni polobli skrajni vzhodni predeli Azije, jugovzhod Severne Amerike, nekaj pa jih je tudi na južni polobli.
Večina pri nas invazivnih vrst je bila v naše kraje zanešena namenoma, saj se jih je gojilo ali se jih celo še vedno goji kot okrasne ali uporabne rastline.