Natisni stran

Če še pred nekaj leti mnogi niso verjeli dokazom o podnebnih spremembah, je danes takih skeptikov vse manj. Znanstveniki so, po več letih zbiranja dokazov o podnebnih spremembah, le uspeli prepričati javnost in celo politike. Podnebne spremembe so postale tema vsakdanjih pogovorov in zdi se, kot da so se ljudje prvič začeli zavedati, da se zdravje našega planeta hitro slabša, in da je zbolel zaradi nas, ljudi.

Če je mogoče podnebne spremembe, ki so v bistvu skupek kemijskih in fizikalnih procesov, izmeriti in jih opisati s številkami, pa v biologiji ne gre tako lahko. Vplive tujerodnih vrst je zaradi zapletenih medsebojnih povezav med organizmi zelo težko zaznati. Ker se ob naselitvi tujih vrst v naravi vzpostavljajo nova, biologom neznana razmerja, je izid naselitev pogosto popolna uganka. Dokler je tujerodna vrsta prisotna v majhnem številu, so lahko vplivi zelo majhni in težko zaznavni. Takih vplivov pogosto ne znamo izmeriti, zato smo v zadregi. Slutimo namreč, da ima vrsta negativen vpliv, vendar za to nimamo dovolj znanstvenih dokazov. Ko tujerodne vrste dosežejo tako številčnost, da se njihovi vplivi povečajo, jih nenadoma zaznamo, vendar smo v tem trenutku bitko že izgubili. Vrsto, ki se je že prilagodila na novo okolje in se v njem razmnožuje, namreč iz okolja skoraj ni več mogoče odstraniti. Primeri, ki jih predstavljamo na tej strani, se niso zgodili v oddaljenih deželah. Zgodili so se pri nas in naj nam bodo v opozorilo, da bomo v prihodnje ravnali previdneje! 

Skladno z definicijo Konvencije o biološki raznovrstnosti so invazivne tujerodne vrste tiste tujerodne vrste, ki povzročajo škodljive vplive na biotsko raznovrstnost. Nekatere organizacije (npr. GISP) pa za invazivne označujejo tudi tiste vrste, ki povzročajo gospodarsko škodo ali predstavljajo grožnjo za zdravje ljudi. 

Najpomembnejše vplive tujerodnih vrst smo razdelili na naslednja poglavja:

Vplivi na domorodne vrste

Vplivi na ekosisteme

Vplivi na zdravje ljudi

Vplivi na gospodarstvo

Vplivi na domorodne vrste so lahko zelo raznoliki. Tujerodne vrste lahko v novem okolju postanejo tekmeci domorodnih vrst, bodisi za življenjski prostor, hrano ali druge življenjsko pomembne vire. Neredko so tujerodne vrste plenilci domorodnih vrst. Obrambni mehanizmi so v veliki meri prirojeni odzivi, ki so se razvili skozi evolucijski proces sobivanja vrst. Ker domorodne vrste niso prilagojene na izogibanje tujerodnim plenilcem, so zanje lahek plen, kar pogosto vodi v izumrtje domorodne vrste.  Podobno lahko tujerodne živali, ki se hranijo z rastlinami, vplivajo na domorodne rastline. Rastline, ki niso prilagojene na požrešne rastlinojede, pogosto nimajo nobenih obrambnih snovi ali struktur (npr. trnov), s katerimi bi preprečili objedanje.  Včasih so tujerodne vrste tudi prenašalci bolezni, ki njih ne prizadenejo, za domorodne vrste pa so smrtne (Primer: Signalni rak - nevarnost slovenskim vodam). 

Evolucija vrst poteka na različne načine, pogosto pa nove vrste nastajajo kadar med populacijami nastanejo geografske prepreke (npr. nastanek gorstev). Populacije so tako razdeljene in evolucijska pot vrst se začne odvijati v različne smeri. Iz ene vrste nastaneta dve, ki pa sta si še vedno ozko sorodni. Če med takima vrstama zopet pride do stika, ki ga s premostitvijo geografskih ovir omogoči človek, med vrstami pride do križanja. Končnega izida križanja ni mogoče napovedati, vedno pa ima nepopravljive posledice za domorodne vrste. Bodisi  se ohrani zgolj populacija križancev obeh vrst, če je tujerodna vrsta uspešnejša pri razmnoževanju, pa bo postopoma nadomestila domorodno vrsto. Prav zaradi križanja s tujerodnimi postrvmi smo v Sloveniji skoraj izgubili endemično soško postrv (Salmo marmoratus), ki je danes ena najbolj ogroženih vrst rib v Evropi.

Soška lepotica na robu izumrtja
	Reke jadranskega in donavskega povodja so bile v preteklosti povezane, ob nastanku Alp pred 5 miljoni let, pa sta se povodji ločili.  Zaradi nepremostljivih geografskih ovir, so se populacije rib začele razvijati ločeno, skozi tisočletja pa so začele tako razlikovati, da jih danes opredeljujemo kot samostojne vrste. Tako v donavskem in jadranskem povodju najdemo mnoge vrste rib, ki so ozko sorodne in so si tudi zelo podobne, vendar genetsko precej različne. Križanje teh vrst preprečujejo le geografske ovire. Kjer je človek geografske ovire premostil s preseljevanjem rib, je omogočil križanje med vrstami, kar je imelo vedno hude posledice za biotsko raznovrstnost. Najbolj znan primer je soška postrv (Salmo marmoratus), ena izmed endemičnih rib jadranskega povodja. V nekatere reke jadranskega povodja so že leta 1906 naselili potočne postrvi (Salmo sp.). Naseljevanje tujerodnih postrvi se je nadaljevalo vse do leta 1992, ko so ribiške družine le sklenile dogovor, da v jadransko povodje ne bodo več vnašali tujerodnih postvi. Soške postrvi so se z naseljenimi postrvmi križale, plodni so bili tudi križanci, kar je v nekaj desetletjih soško postrv spravilo na rob izumrtja. Populacije čistih soških postrvi so se ohranile le še v nekaterih odmaknjenih potokih, ki jih tujerodne postrvi niso dosegle. Od leta 1996 poteka projekt načrtne vzreje soške postrvi, v katerem poskušajo z umetnim izborom in genetskimi analizami v reko Sočo povrniti postrvi, ki so genetsko in na videz najbolj podobne soški postrvi. Iz tega primera smo se veliko naučili, kar se odraža tudi v novem Zakonu o sladkovodnem ribištvu (  Uradni list RS 61/2006 ), ki izrecno prepoveduje  prenašanje živih rib med donavskim in jadranskim povodjem in obratno.
		Povž, M., D. Jesenšek, P. Berrebi & A.J. Crivelli 1996. The Marble trout, Salmo trutta marmoratus, Cuvier 1817, in the Soca river basin, Slovenia. Tour du Valat Publication.

Nekatere tujerodne vrste v novem okolju popolnoma spremenijo medvrstne odnose, kroženje hranil, fizikalne in kemijske dejavnike. To pogosto vodi v popolno preobrazbo ekosistema, iz katerega so izrinjene številne domorodne vrste.  Za mnoge invazivne rastline je značilno, da so zelo uspešne pri naseljevanju odprtih površin (npr. ob cestah ali vzdolž vodotokov). Na takih območjih se hitro razrastejo in tvorijo goste sestoje. To popolnoma spremeni kemijske in fizikalne dejavnike (npr. količino svetlobe), ki niso več ustrezni za rast domorodnih rastlin. Tujerodne rastline se tako postopoma razraščajo na vse večjih površinah. Kadar se na račun tujerodnih rastlin bistveno zmanjša število domorodnih rastlin, ki so ključne za prehrano živali, invazivne rastline prizadenejo tudi živalske vrste.

Naselitev tujerodne vrste lahko še posebej v omejenih okoljih, na primer v jezeru, sproži verižno reakcijo sprememb. Vodne rastline imajo v vodnem okolju pomembno vlogo pri uravnavanja količine hranil (fosfor, dušik), ki jih porabljajo za rast. Naselitev tujerodne ribe, ki se hrani z rastlinami, lahko tako v zelo kratkem času, popolnoma spremeni vodni ekosistem. Ker ribe pojedo večji del vodnih rastlin, se hranila ne morejo več vgrajevati v rastline.  Velika količina hranil pa sproži hitro rast drobnih zelenih alg, ki lebdijo v vodi.  Zaradi alg se bistveno zmanjša prehajanje svetlobe v spodnje plasti vode, zato procesi fotosinteze pri dnu niso več mogoči. Ker je fotosinteza eden ključnih procesov, v katerem nastaja kisik, v spodnjih plasteh vode kisika zmanjka. Na takem dnu pa lahko preživijo le tisti organizmi, katerih procesi lahko potekajo brez kisika, druge domorodne vrste pa izumrejo.

Solata je zadušila potok
	Vodna solata (Pistia stratiotes) je plavajoča vodna rastlina, ki je tudi v Sloveniji pogosto naprodaj kot okrasna rastlina za ribnike. Ker so ljudje rastlino že več stoletij naseljevali na različnih kontinentih, izvor ni popolnoma jasen, verjetno pa izvira iz tropskih delov Južne Amerike. Zaradi prilagojenosti na tropsko in subtropsko klimo vodna solata v naših podnebnih razmerah običajno ne preživi zime. Leta 2001 pa je bila vodna solata naseljena v potok Topla, po katerem se voda iz termalnega izvira Čateških toplic steka v reko Savo. Temperatura vode v potoku in okoliških mrtvicah tudi pozimi ne pade pod 17ºC, kar omogoča prezimitev vodne solate. S hitrim vegetativnim in spolnim razmnoževanjem je vodna solata v treh letih prekrila celoten potok, na kar 25 hektarjih površine (to je površina 35 nogometnih igrišč!). Vodna solata je z vodne površine izrinila nekatere domorodne plavajoče vodne rastline. Ustavilo pa se je tudi življenje pod vodno gladino. Zaradi goste preproge vodne solate svetloba skoraj ne more prodirati v vodo, zato fotosinteza ni mogoča. Količina kisika v vodi je sedaj tako majhna, da onemogoča življenje mnogih živalskih vrst. Ribiška družina Brežice sicer v spomladanskem obdobju redno odstranjuje vodno solato, vendar je zaradi težke dostopnosti nekaterih delov potoka ni mogoče popolnoma odstraniti in se vsako leto ponovno razraste. Prvotno pestrost potoka Topla smo tako za vedno izgubili. Naj nam bo to v opozorilo, da vrtne rastline, nikakor ne sodijo v naravo!
		Šajna, N., Haler, M., S. Škornik & M. Kaligarič. 2007.  Survival and expansion of Pistia stratiotes L. in a thermal stream in Slovenia. Aquatic Botany 87: 75-79.

Mnoge okrasne rastline so delno ali v celoti strupene. Sajenje takih rastlin v okolico hiše je tako tvegana, v bližini vrtcev pa tudi zakonsko prepovedana. Medtem ko domorodne strupene rastline dobro poznamo, pa se nevarnosti tujih rastlin redkeje zavedamo. Nekatere rastline niso nevarne le ob zaužitju, temveč lahko izločajo nevarne  snovi. V večjem delu Evrope je splošno razširjen orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum), ki izvira iz Azije. Skokovi te rastline povzročijo občutljivost kože na svetlobo, tako da se na koži naredijo veliki, boleči mehurji. V Sloveniji smo do sedaj zabeležili le posamične primerke teh rastlin, vsekakor pa je to rastlina, ki je nikar ne posadite na vašem vrtu. Nekatere rastline so tudi alergene in povzročajo senen nahod. Največji krivec za seneni nahod v jesenskem obdobju je prav tujerodna pelinolistna žvrklja (Ambrosia artemisiifolia), ki jo predstavljamo spodaj.

Z uvozom tujerodnih živali lahko vnašamo tudi nekatere bolezni, ki so lahko nevarne za zdravje ljudi. To je še posebej izrazit problem pri živalih, ki so namenjene za prodajo kot hišni ljubljenčki, saj te prihajajo v bližnji stik z ljudmi. Papige, včasih pa tudi druge ptice, prenašajo bakterijsko bolezen psitakozo. Ker je bolezen nevarna tudi za ljudi, je potrebno vse papige po uvozu zadržati v karanteni. Z želvami in kačami, ki so namenjeni za vzrejo v terarijih, pa se neredko prenaša tudi bakterija salmonela (Salmonella sp.), ki pri ljudeh povzroča prebavne težave. 

Tujerodne vrste pa so lahko tudi posredniki pri prenosu bolezni med ljudmi, kot na primer tigrasti komar (Primer: Slepi potnik tuje krvi).

Nevarnost, ki se širi z vetrom
	Pelinolistna žvrklja (Ambrosia artemisiifolia) je zagotovo ena najbolj znanih tujerodnih rastlin. Poleg zapleveljanja kmetijskih površin, na katerih že povzroča gospodarsko škodo, rastlino še posebej dobro poznajo tisti, ki imajo seneni nahod. Pelod pelinolistne žvrklje je eden izmed najmočnejših alergenov in povzroča alergije v jesenskem obdobju. Pelodna zrnca žvrklje, na vsaki rastlini jih je kar okoli sto milijonov,  se hitro širijo po zraku. To je tudi razlog, da je rastlina v manj kot petdesetih letih osvojila celo Evropo.  Pelinolistna žvrklja izvira iz Severne Amerike, od koder so jo že v 18. stoletju zanesli tudi v Evropo. Sprva so se semena širila semeni krmnih rastlin, kasneje pa tudi z mešanicami semen za ptice. V Slovenijo se je žvrklja razširila po drugi svetovni vojni iz južnih delov takratne skupne države. Vrsta se je postopno širila, danes pa jo najdemo praktično po celi Sloveniji, še posebej na degradiranih površinah, ob cestah in železnicah. V Sloveniji se kljub pozivom Evropske organizacije za varstvo rastlin, naj države izvajajo ukrepe za omejevanje širjenja rastlin, aktivnosti še niso začele. Aktivnosti pa že izvajajo na sosednjem Hrvaškem, kjer so s predpisom določili obveznost lastnikov in uporabnikov zemljišč, da rastline žvrklje odstranijo.
		Kreiger, A. & A. Kofol-Seliger (brez letnice),  Ambrosia artemisifolia L. – pelinolistna ambrozija.