Project LIFE ARTEMIS – Awareness Raising, Training
and Management for Invasive alien Species in forests

Domov > Tujerodne vrste > Načini naselitev

Načini naselitev tujerodnih vrst   

Mnoge tujerodne vrste, ki jih je človek naselil v svoje okolje, pomembno prispevajo k blaginji ljudi. Večina rastlin in živali, ki jih uporabljamo v prehrani, izvira iz drugih delov sveta. A preseljevanje vrst ima tudi temno plat. Zaradi obsežne trgovine, s katero zadovoljujemo potrebe po najrazličnejših dobrinah, se povečuje tudi število invazivnih tujerodnih vrst. Te vrste namesto blaginje povzročajo veliko okoljsko in gospodarsko škodo.

O naselitvi tujerodne vrste govorimo takrat, ko vrsta doseže novo območje s posredovanjem človeka, bodisi z ljudmi ali transportom izdelkov. V najpreprostejši obliki naselitve ločimo na namerne in nenamerne naselitve, vendar ločnica med njima ni tako ostra. Na spodnji sliki je prikazana osnovna klasifikacija poti naselitev, ki je bila uradno sprejeta v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti (UNEP/CBD/SBSTTA/18/9/Add.1) . 

Poznavanje poti naselitev je zelo pomembno pri odločitvi o ukrepih, ki jih sprejmemo za določeno tujerodno vrsto. Če je bila vrsta namerno naseljena, bodo ukrepi povsem drugačni kot pri vrsti, ki je prišla k nam kot slepi potnik.

Klasifikacija poti vnosa tujerodnih vrst

Prirejeno po: UNEP/CBD/SBSTTA/18/9/Add.1

Pregled različnih poti vnosa

V nadaljevanju podajamo kratek opis poti vnosa. Nanje se lahko pomikate s klikom na naslov. 

  1. Namerna naselitev
  2. Pobeg
  3. Prenos kontaminiranega blaga
  4. Slepi potniki
  5. Prehajanje prek novih poti
  6. Spontano širjenje

 

1. Namerna naselitev

Nekatere tujerodne vrste je človek naselil z namenom, da bi se vrste v okolju tudi ustalile, človek pa bi imel od njih določeno korist. Primeri namernih naselitev so: tujerodne vrste rib za športni ribolov, tujerodne lovne vrste (sesalci, ptice) za povečanje atraktivnosti lova, tujerodne ribe in školjke za namene gojitve, tujerodni organizmi za biotično varstvo škodljivih organizmov, tujerodne rastline za namene gozdarstva ali v okrasne namene.

Danes, ko se zavedamo možnih negativnih posledic naselitev, so namerne naselitve nadzorovane in je potrebno zanje pridobiti dovoljenje. Žal tudi v Sloveniji še vedno prihaja do nezakonitih namernih naselitev tujerodnih vrst v naravo.

Parazitska osica (Torymus sinensis) je bila naseljena za biološko kontrolo kostanjeve šiškarice, hkrati pa se je vrsta tudi spontano razširila k nam iz Italije (Foto: Dušan Jurc).
2. Pobeg

Veliko invazivnih tujerodnih vrst je bilo sprva naseljenih v omejen prostor. Širjenje okrasnih rastlin z vrtov in botaničnih vrtov bodisi s semeni ali deli rastlin v polnaravno ali naravno okolje je najpogostejša pot vnosa tujerodnih rastlin. Kot okrasne rastline se namreč pogosto uporabljajo tiste vrste, ki so prilagojene na naše podnebne razmere, pogosto pa so tudi enostavne za razmnoževanje. Če želimo narediti kaj dobrega za naravo, se pri izbiri rastlin za okrasni vrt izognimo invazivnim vrstam in izberimo neinvazivne. >> več o tem

V to kategorijo vnosa sodijo tudi tiste vrste, ki so pobegnile iz živalskih vrtov, farm ribogojnic ali so bile namerno izpuščene. Previdni moramo biti tudi pri naselitvi tujerodnih vrst v vrtne mlake, saj nekatere vrste (npr. raki ali želve) lahko mlako zapustijo in oblikujejo populacije v (pol)naravnem okolju. Še posebej previdni moramo biti v poplavnih območjih vodotokov, saj lahko visoke vode odplavijo tujerodne vrste iz mlak. >> več o tem

 

Kanadska zlata rozga (Solidago canadensis) je še vedno priljubljena okrasna rastlina, čeprav je znano, da je invazivna in se je marsikje že ustalila v naravi (Foto: arhiv Zavoda Symbiosis)
3. Prenos kontaminiranega blaga

V obdobju velikega porasta transporta surovin in blaga se predvsem hitro povečuje število škodljivcev, ki prihajajo kot paraziti, bolezni ali zajedavci na rastlinskih ali živalskih vrstah, ki so predmet trgovine. Ta pot naselitev je nekoliko vmesna med namernimi in nenamernimi naselitvami, saj je neposredna posledica namernega vnašanja drugih vrst organizmov.

Hrastova čipkarka (Corythucha arcuata) se je leta 2016 razširila tudi v Slovenijo, in sicer na sadikah hrasta, pa tudi z vozili in potniki. Foto: Joseph-Berger, Bugwood.org
4. Slepi potniki

Organizme, ki jih nenamerno prepeljemo s transportnimi sredstvi, embalažo ali osebno prtljago, imenujemo kar slepi potniki, saj potujejo skriti in pogosto uidejo nadzoru na mejah. Mnoge rastlinske in živalske tujerodne vrste so naselile nova okolje kot slepi potniki. K nam so pripotovali na najrazličnejše načine, na primer: v prsti okrasnih lončnic ali kot primes različnim mešanicam semen, v prsti, prilepljeni na transportna sredstva (npr. gume letal), kot pritrjeni organizmi na trupih ladij, v embalaži izdelkov ali med izdelki (npr. lesene palete, zaboji), v osebni prtljagi potnikov ali osebnih vozilih, v vodi za transport živih vodnih organizmov, v vodi, ki se uporablja za obtežitev ladij, ki niso napolnjene s tovorom – t.i. balastni vodi, kot škodljivci živali in rastlin.

Ličinke tujerodnih hroščev se prenašajo z lesenim pakirnim materialom, z lesenimi izdelki ali celo na živih drevesih. Foto: Thomas B. Denholm
5. Prehajanje prek novih poti

Nekatere nenamerne naselitve so posledice odstranitve geografskih ovir zaradi izgradnje novih transportnih poti, bodisi mostov ali rečnih in morskih kanalov. Leta 1869 so v Egiptu odprli Sueški prekop, ki povezuje Rdeče morje z Sredozemskim morjem, kar je bistveno skrajšalo transportno pot med Evropo in Azijo. S kanalom so bile odstranjene geografske ovire za širitev vrst med Rdečim in Sredozemskim morjem. Ker je kanal umetnega izvora in je k širitvi teh vrst posredno prispeval človek, jih brez dvoma lahko uvrstimo med tujerodne vrste. Te vrste imenujemo lesepske selivke, po Ferdinandu De Lessepsu, ki je skonstruiral in vodil  gradnjo Sueškega prekopa. Druga evropska vodna povezava, odprta leta 1992 kanal Main-Donava, s katero so povezali reki Ren in Donavo. V prihodnjih letih lahko tako pričakujemo, da bodo tudi slovenski del donavskega povodja naselile tudi nekatere vrste iz povodja Rena.

Morilska postranica (Dikerogammarus villosus je majhen rakec, ki se širi prek umetno zgrajenih rečnih prekopov ter z balastnimi vodami. Pri nas še ni bil zabeležen, a se širi k nam s Hrvaške. Sporočite nam, če ste ga opazili pri nas. (Foto: arhiv Zavoda Symbiosis)
6. Spontano širjenje

Mnoge tujerodne vrste so se v Slovenijo razširile iz sosednjih držav. Ker je njihovo pojavljanje posledica namerne ali nenamerne naselitve v neki drugi državi, jih seveda še vedno obravnavamo kot tujerodne vrste. Med njimi je predvsem veliko vodnih organizmov, ki se širijo po rekah, ter rastlin, ki se širijo vzdolž transportnih poti (cest in železnic).  Narašča tudi število tujerodnih vrst v gozdovih. V okviru projekta LIFE ARTEMIS bomo izdelali opozorilne sezname tujerodnih vrst, ki se širijo proti Sloveniji iz sosednjih držav ali pa so pri nas zaenkrat prisotne le na nekaj lokacijah.

Marmorirana smrdljivka (Halyomorpha halys) je bila z blagom zanesena v Šivco, od koder se je postopoma razširila po južni Evropi. Slovenijo je dosegla 2017. Foto: arhiv Zavoda Symbiosis
Ubežnice z vrtov

Ljudje so si že od nekdaj prizadevali, da bi bilo cvetje na vrtovih drugačno od tistega v naravi, zato je med vrtnim cvetjem veliko tujerodnih vrst. V Sloveniji je ena najstarejših dokumentiranih ubežnic z vrtov deljenolistna rudbekija (Rudbeckia laciniata).

Rudbekije izvirajo iz Severne Amerike, zaradi privlačnega videza pa so jih že v začetku 17. stoletja začeli gojiti tudi v Evropi. Celo v ljubljanskem botaničnem vrtu so deljenolistno rudbekijo gojili že leta 1844. O vrsti imamo tudi enega najstarejših zapisov o širjenju v naravo, ki sega v leto 1868. Vrsta je že takrat uspevala na obrobju Ljubljane, na južnem vznožju Rožnika. Danes je pod pobočjem Rožnika speljana Večna pot, rudbekije pa se še vedno bohotijo vzdolž ceste.

Skoraj 150 let po prvem zapisu deljenolistno rudbekijo najdemo raztreseno po skoraj vsej Sloveniji. Zaradi navezanosti na vlažne habitate se pogosto pojavlja vzdolž potokov in rek, kjer lahko v gostejših sestojih onemogoča rast domorodnih obrežnih rastlin.

Foto: arhiv Zavoda Symbiosis
Pijejo nam kri

Komarji so bili vedno človeška nadloga, v nekaterih delih sveta pa tudi resno ogrožajo zdravje ljudi. V zadnjih letih se je po Evropi hitro razširil tigrasti komar(Aedes albopictus), ki izvira iz jugovzhodne Azije.

V Evropo je bil nedvomno zanesen s transportom. V Italijo je vrsta prišla s transportom rabljenih pnevmatik, v katerih zastajajo majhne količine vode, ki zadošča za razvoj ličink komarja. V nekatere zahodnoevropske države pa so ličinke tigrastega komarja zanesli z okrasnimi rastlinami s tržnim imenom “lucky bamboo” (Dracaena sanderiana). Tigrasti komar je bil prvič zabeležen v Albaniji, v naši bližini pa leta 1990 v Genovi (Italija). Kljub temu, da so v Italiji že leta 1991 vzpostavili nadzor nad uvozom, so se v naslednjih letih pojavljala nova žarišča. Vrsta se namreč širi z aktivnim letanjem, še hitreje pa z vozili.

Danes je vrsta razširjena že skoraj po celi Italiji, od tam pa se je razširila tudi v Slovenijo. Sedaj je na obalno-kraškem in goriškem območju, pa tudi v osrednji Sloveniji že pogost. Tigrasti komarji so aktivni in pikajo tudi podnevi, zato so velika nadloga. Poleg tega pa obstaja tudi bojazen, da bi prenašali nekatere virusne bolezni. Leta 1997 se je v Italiji več kot 100 ljudi okužilo z virusom »Chikungunya«, ki povzroča boleče sklepe, visoko telesno temperaturo in izpuščaje. Prenašalec te virusne bolezni je bil verjetno prav tigrasti komar. > Kako zmanjšamo število tigrastih komarjev na vrtu

Foto: arhiv Zavoda Symbiosis
Signalni rak se širi v slovenskih rekah

V 19. stoletju je v več evropskih državah izbruhnila račja kuga, ki je pomorila številne populacije rakov. Bolezen je dosegla tudi Slovenijo, vendar so se domorodne vrste rakov ohranile v številnih izoliranih potokih.  V Sloveniji živijo tri domorodne vrste rakov, leta 2003 pa se je po Muri iz Avstrije razširil tujerodni signalni rak (Pacifastacus leniusculus) in v nekaj letih poselil skoraj celoten slovenski del reke Mure. Le nekaj let kasneje, leta 2007, so raka našli tudi v reki Dravi, kjer se prav tako hitro širi dolvodno.

Naravno območje razširjenosti signalnega raka je zahodna obala Severne Amerike. Okoli leta 1970 so vrsto, da bi nadomestili izgubo domorodnih rakov, naselili v Avstriji. Takrat še niso vedeli, da so ameriške vrste rakov prenašalke račje kuge. Račjo kugo povzroča glivi podoben organizem Aphanomyces astaci  razrašča po skeletu rakov. Pri ameriških vrstah rakov se razrašča le po zunanjem skeletu, pri evropskih rakih pa se gliva razširi tudi v notranjost telesa. Okuženi evropski raki se začno nenavadno vesti, nato izgubijo ravnotežje in kmalu poginejo.

Signalnega raka iz Mure in Drave ni več mogoče odstraniti. Za preprečitev širjenja na nova območja pa je smiselno izvajati ozaveščanje, predvsem med ribiči. Račja kuga se namreč lahko prenaša z okuženimi raki, okuženo vodo ali vlažno ribiško opremo. > Nasveti za preprečevanje širjenja tujerodnih vrst v ribištvu

Foto: arhiv Zavoda Symbiosis
Pikapolonica, ki ne prinaša sreče

Le še vprašanje časa je bilo, kdaj se bo harlekinska polonica (Harmonia axyridis) razširila tudi v Slovenijo. Njeno prisotnost pri nas smo potrdili leta 2008, jeseni 2011 se je razpršeno pojavljala že po vsej državi.

V nekaterih zahodno evropskih državah so odobrili uporabo polonice v rastlinjakih za biokon­trolo uši. Pričakovali so, da vrsta v Evropi v naravnem okolju bi preživela. Kmalu pa so se pojavili dokazi o številnih negativnih vplivih, zato so leta 2003 uvoz za ko­mercialno rabo ustavili. Kljub temu se je harlekinska polonica v nekaj letih sama ali s transportom razširila po vsej Evropi.

Za polonice te vrste je značilno, da pr­ezimujejo v gručah z več tisoč osebki. Pogosto prezimujejo v stanovanjskih zgradbah, na podstrešjih, v stenah in majhnih špranjah. Pozimi se zaradi ogrevanja prostorov prebujajo in izletavajo v stanovanjske pros­tore in so zelo nadležne.  Šele v zadnjih petih letih postajajo očitnejši vplivi na biotsko raznovrstnost. Harlekinske polonice plenijo druge vrste pikapolonic in z njimi tekmujejo za vire hrane (listne uši). Ugotovili so tudi, da imajo harkelinske polonice v hemolimfi enocelične parazite, ki so njihovo “biološko orožje”. Če se domorodne pikapolonice hranijo z jajci ali ličinkami tujerodnih pikapolonic, poginejo.

 

Foto: arhiv Zavoda Symbiosis

Prispevek smo prvič pripravili v okviru projekta Thuja 2, ki je bil podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.

Avtorja: Jana Kus Veenvliet in Paul Veenvliet, zadnjič posodobljeno decembra 2017. 

X