Projekt LIFE ARTEMIS – Osveščanje, usposabljanje
in ukrepanje za invazivne tujerodne vrste v gozdu

Domov > Vplivi > Vplivi na biotsko raznovrstnost

Vpliv tujerodnih vrst na biotsko raznovrstnost    

Vplive tujerodnih vrst na biotsko raznovrstnost lahko razdelimo na vplive na domorodne vrste in vplive na ekosisteme. Vplivi na domorodne vrste so lahko zelo raznoliki. Tujerodne vrste lahko v novem okolju postanejo tekmeci domorodnim vrstam in z njimi tekmujejo za življenjski prostor, hrano ali druge življenjsko pomembne vire. Neredko so tujerodne vrste plenilci domorodnih vrst. Obrambni mehanizmi so v veliki meri prirojeni odzivi, ki so se razvili skozi evolucijski proces sobivanja vrst. Ker domorodne vrste niso prilagojene na izogibanje tujerodnim plenilcem, so zanje lahek plen, kar pogosto vodi v izumrtje domorodne vrste. Podobno lahko tujerodne živali, ki se hranijo z rastlinami, vplivajo na domorodne rastline. Rastline, ki niso prilagojene na rastlinojede, pogosto nimajo nobenih obrambnih snovi ali struktur (npr. trnov), s katerimi bi preprečili objedanje. Včasih so tujerodne vrste tudi prenašalci ali povzročitelji bolezni, ki njih ne prizadenejo, za domorodne vrste pa so smrtne.

Evolucija vrst poteka na različne načine, pogosto pa nove vrste nastajajo, kadar med populacijami nastanejo geografske prepreke (npr. gorstva). Populacije so tako razdeljene in evolucija vrst se začne odvijati v različne smeri. Iz ene vrste nastaneta dve, ki pa sta si še vedno ozko sorodni. Če med takima vrstama zopet pride do stika, ki ga s premostitvijo geografskih ovir omogoči človek, med vrstami pride do križanja. Končnega izida križanja ni mogoče napovedati, vedno pa ima nepopravljive posledice za domorodne vrste. Bodisi se ohrani zgolj populacija križancev obeh vrst, če je tujerodna vrsta pri razmnoževanju uspešnejša, pa postopoma nadomesti domorodno vrsto. Prav zaradi križanja tujerodnih rib z domorodnimi smo v Sloveniji izgubili več vrst rib.

Harlekinska polonica z domorodnimi pikapolonicami tekmuje za hrano in pleni njihova jajca ter ličinke. Foto: arhiv Zavoda Symbiosis

Nekatere tujerodne vrste pa imajo vplivajo na ekosisteme. V novem okolju popolnoma spremenijo medvrstne odnose, kroženje hranil, fizikalne in kemijske dejavnike. To pogosto vodi v popolno preobrazbo ekosistema, iz katerega so izrinjene številne domorodne vrste. Za mnoge invazivne rastline je značilno, da so zelo uspešne pri naseljevanju odprtih površin (npr. ob cestah ali vzdolž vodotokov). Na takih območjih se hitro razrastejo in tvorijo goste sestoje. To povsem spremeni kemijske in fizikalne dejavnike (npr. količino svetlobe), ki niso več ustrezni za rast domorodnih rastlin. Tujerodne rastline se tako postopoma razraščajo na vse večjih površinah. Kadar se na račun tujerodnih rastlin bistveno zmanjša število domorodnih rastlin, ki so ključne za prehrano živali, invazivne rastline prizadenejo tudi živalske vrste.

Naselitev tujerodne vrste lahko še posebej v omejenih okoljih, na primer v jezeru, sproži verižno reakcijo sprememb. Vodne rastline imajo v vodnem okolju pomembno vlogo pri uravnavanja količine hranil (fosfor, dušik), ki jih porabljajo za rast. Naselitev tujerodne ribe, ki se hrani z rastlinami, lahko tako v zelo kratkem času, popolnoma spremeni vodni ekosistem. Ker ribe pojedo večji del vodnih rastlin, se hranila ne morejo več vgrajevati v rastline. Velika količina hranil sproži hitro rast drobnih zelenih alg, ki lebdijo v vodi. Zaradi alg se bistveno zmanjša prehajanje svetlobe v spodnje plasti vode, zato procesi fotosinteze pri dnu niso več mogoči. Ker je fotosinteza eden ključnih procesov, v katerem nastaja kisik, v spodnjih plasteh vode kisika zmanjka. Na takem dnu pa lahko preživijo le tisti organizmi, katerih procesi lahko potekajo brez kisika, druge domorodne vrste pa izumrejo.

 

Orjaška zlata rozga (Solidago gigantea) ponekod prerašča obsežne površine. Foto: Zavod Symbiosis

Prispevek smo prvič pripravili v okviru projekta Thuja 2, ki je bil podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.

Avtorja: Jana Kus Veenvliet in Paul Veenvliet, zadnjič posodobljeno 26. 11. 2017

 

Soška lepotica na robu izumrtja

Reke jadranskega in donavskega povodja so bile v preteklosti povezane, ob nastanku Alp pred 5 milijoni let, pa sta se povodji ločili. Z naseljevanjem rib pa je človek premostil geografske ovire in omogočil križanje med vrstami. Najbolj znan primer pri nas je soška postrv (Salmo marmoratus), ena od endemičnih rib jadranskega povodja. V nekatere reke jadranskega povodja so že leta 1906 naselili potočne postrvi (Salmo sp.). 

Foto: arhiv Zavoda Symbiosis

Soške postrvi so se z naseljenimi postrvmi križale, plodni so bili tudi križanci, kar je v nekaj desetletjih soško postrv spravilo na rob izumrtja. Populacije čistih soških postrvi so se ohranile le še v nekaterih odmaknjenih potokih, ki jih tujerodne postrvi niso dosegle.

Naseljevanje tujerodnih postrvi se je nadaljevalo vse do leta 1992, ko so ribiške družine le sklenile dogovor, da v jadransko povodje ne bodo več vnašali tujerodnih postrvi. Od leta 1996 poteka projekt načrtne vzreje soške postrvi, v katerem poskušajo z umetnim izborom in genetskimi analizami v reko Sočo povrniti postrvi, ki so genetsko in na videz najbolj podobne soški postrvi.

Solata, ki je zadušila potok

Vodna solata (Pistia stratiotes) je plavajoča vodna rastlina, ki je tudi v Sloveniji pogosto naprodaj kot okrasna rastlina za ribnike. Ker so ljudje rastlino že več stoletij naseljevali na različnih kontinentih, izvor ni popolnoma jasen, verjetno pa izvira iz tropskih delov Južne Amerike.

Foto: Zavod Symbiosis

Zaradi prilagojenosti na tropsko in subtropsko klimo vodna solata v naših podnebnih razmerah običajno ne preživi zime. Leta 2001 pa je bila zanesena v potok Topla, po katerem se voda iz termalnega izvira Čateških toplic steka v reko Savo. Temperatura vode v potoku in okoliških mrtvicah tudi pozimi ne pade pod 17 ºC, kar omogoča prezimitev vodne solate. S hitrim vegetativnim in spolnim razmnoževanjem je vodna solata v nekaj letih prekrila celoten potok na kar 25 hektarjih površine (to je površina 23 nogometnih igrišč!).

Vodna solata je z vodne površine izrinila nekatere domorodne plavajoče vodne rastline. Ustavilo pa se je tudi življenje pod vodno gladino. Zaradi goste preproge vodne solate svetloba skoraj ne more prodirati v vodo, zato fotosinteza ni mogoča. Količina kisika v vodi je sedaj tako majhna, da onemogoča življenje mnogih živalskih vrst. Prvotno pestrost potoka Topla smo tako za vedno izgubili. Naj nam bo to v opozorilo, da vrtne rastline, nikakor ne sodijo v naravo!

X