V primerjavi s stanjem pred desetletjem, ko smo se v Sloveniji prvič začeli sistematično posvelati okoljski problematiki tujerodnih vrst, se danes bolje zavedamo nevarnosti, ki jo predstavlja vnos tujerodnih vrst za naravo. Še vedno pa slabo poznamo lastnosti, ki nekaterim vrstam v novem okolju omogočijo hitro širjenje, s katerim povzročijo okoljsko in/ali gospodarsko škodo.
Da bi ukrepe načrtovali pravočasno, moramo biti pozorni predvsem na vrste, ki pri nas še ne povzročajo večje škode, vendar so že invazivne v drugih območjih ali državah s podobnimi podnebnimi razmerami. Včasih lahko na invazivnost sklepamo tudi pri vrstah, ki so bližnje sorodnice znanih invazivk. Take vrste imenujemo potencialno invazivne vrste. Prav tem vrstam moramo nameniti največ pozornosti, saj imamo (za razliko od držav, kjer so se vrste že razširile) možnost, da ukrepamo pred vnosom vrste ali v začetnih fazah razvoja populacije. Prav temu so namenjene tudi številne aktivnosti projekta LIFE ARTEMIS.
Za tujerodno vrsto ne moremo določiti jasne meje, kdaj postane invazivna. To je namreč odvisno od naše sposobnosti, da zaznamo in ovrednotimo škodo, ki jo povzroča vrsta, pa tudi od velikosti ekonomske škode ali nevarnosti za zdravje ljudi. Pri ravnanju s tujerodnimi vrstami veljajo več ravni ukrepanja. Tak način delovanja je prilagojen pričakovani populacijski dinamiki vrst.
Za preprečevanje vnosa izvajamo različne preventivne ukrepe, s katerimi preprečimo vnos vrst v državo ali v naravno okolje. Smiselno je vzpostaviti mehanizme zgodnjega obveščanja in odkrivanja vrst, s katerimi zaznamo vrsto v začetnem obdobju, preden se začne samostojno širiti. Dokler je omejena na majhna območja, so ukrepi odstranitve še dokaj enostavni in finančno sprejemljivi. V kolikor ti ukrepi niso uspešni in se vrsta ustali, je potrebno presoditi ali je vrsto potrebno (zaradi velike škode) odstraniti. Tujerodne vrste, ki se v naravnem okolju samostojno razmnožuje pa pogosto ni več mogoče odstraniti, zato pri nekaterih vrstah izvajamo stalni nadzor populacij – jih omejujemo in na ta način zmanjšamo škodo in upočasnimo širjenje na nova območja. To pa zahteva velik napor in finančna sredstva.
Prispevek smo prvič pripravili v okviru projekta Thuja 2, ki je bil podprt z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.
Pripravila: Jana Kus Veenvliet in Paul Veenvliet, zadnjič posodobljeno januarja 2018
Siva veverica (Sciurus carolinensis) izvira iz Severne Amerike. Vrsta ima sedaj populacije v Veliki Britaniji in Italiji. Italijanske populacije so posledica naselitve dveh parov v zasebnem parku, od koder so se do leta 2010 razširile že na območje veliko več kot 2000 kvadratnih kilometrov. Sive veverice so začele izpodrivati domorodno rdečo veverico (Sciurus vulgaris), zaradi številčnosti pa so povzročale tudi veliko škode v gozdovih.
Ker so se v Italiji zavedali nevarnosti, so že leta 1997 pripravili načrt odstranitve sivih veveric, da bi tako preprečili nadaljne širjenje vrste. Predviden je bil lov veveric v pasti, nato inicjiranje pomirjevala in usmrtitev z uspavalom. Začela se je poskusna odstranitev manjše populacije, vendar so ukrepom močno nasprotovali varuhi živali, podpirali so jih tudi mediji. Varuhi živali so proti organizaciji, ki je oblikovala ukrepe, sprožili tožbo. V procesu, ki je trajal kar tri leta, sta bila dva uradnika sprva spoznana za kriva, kasneje pa oproščena.V času sodnega procesa načrta odstranitve ni bilo mogoče izvesti. V tem času pa je siva veverica že tako razširila, da je dosegla sklenjeno gozdno območje Alp, zato odstranitev ni več mogoča. Vrsto sedaj lahko le še nadzorujejo, predvsem na območjih, ki so pomembna za rdečo veverico ter na območjih, kjer bi lahko prehajala v sosednje države.
Od septembra 2010 do avgusta 2014 je v Italiji potekal projekt LIFE EC-SQUARE, v katerem so izvajali aktivnosti za odstranitev sivih veveric, kjer popolna odstranitev iz narave ni več mogoča pa izvajajo aktivnosti za preprečevanje širjenja.
Od avgusta 2016 je siva veverica vključena na seznam invazivnih tujerodnih vrst, ki zadevajo Unijo. Skladno z Uredbo 1143/2014/EU vrste ni več dovoljeno uvažati na ozemlje Evropske Unije, jo posedovati, gojiti, prevažati, dajati na trg, uporabljati in izmenjevati, gojiti ter je izpuščati v okolje.