Prostovoljka, ki aktivno sporoča opažanja tujerodnih vrst
Sodelovanje prostovoljcev in javnosti pri zbiranju podatkov o invazivnih tujerodnih vrstah je ključno. Več opazovalcev hitreje in predvsem učinkoviteje zazna spremembe, ki se dogajajo v okolju – tudi vnos novih vrst, ki k nam pridejo iz drugih koncev sveta. Za beleženje opažanj invazivnih tujerodnih vrst s terena je bila v projektu LIFE ARTEMIS izdelana aplikacija Invazivke (www.invazivke.si). Gre za enostavno orodje, ki omogoča pošiljanje fotografij in podatkov o opaženih tujerodnih organizmih kar preko mobilnika.
V aplikaciji Invazivke so v dobrih 3 letih njenega delovanja tudi s pomočjo prostovoljcev in javnosti zbrali že preko 11.000 podatkov o invazivnih tujerodnih vrstah v Sloveniji.
Pogovarjali smo se z gospo Marijo Stare, lastnico gozda in upokojeno profesorico geografije in zgodovine, ki je prostovoljka, ki se v zadnjem letu najaktivneje vključevala v zbiranje podatkov in sporočala opažanja preko sistema Invazivke. Samo v tem letu je zbrala preko 1.700 podatkov.
Vas je že od malega zanimala narava ali se je ta interes pojavil pozneje?
Jaz mislim, da sem bila s tem malo rojena. Po drugi strani pa vsakič, ko sem šla z očetom v gozd na sprehod, me je spraševal po vrstah opaženih dreves, po znakih, po katerih sem jih prepoznavala, kakšna je oblika krošnje in kakšno je lubje … Tako da sem bila s poznavanjem rastlin kar dobro seznanjena in imam od takrat veliko bazo poznavanja predvsem drevesnih vrst.
Ste v to smer nadaljevali potem tudi s študijem?
Verjetno bi kaj takega tudi šla študirat ja, a je imela mama takrat drugačno vizijo. Tako da sem študirala in postala profesorica geografije in zgodovine. Od nekdaj bila bližje fizična geografija, ki obravnava naravoslovne tematike.
Kje ste prišli v kontakt s tematiko oz. problematiko invazivnih tujerodnih vrst?
Najbolje poznano invazivno rastlino, japonski dresnik, sem v resnici srečala že v mladosti, saj ga je imela teta posajenega v kotu vrta in spomnim se, da se je vedno pritoževala, kako se ga ni mogla znebiti. Že takrat je bil problematičen. In približno 30 let nazaj se je o problematiki japonskega dresnika res začelo govoriti tudi v Sloveniji. Takrat sem si rekla, da če se ne bo nič storilo za njegovo zatiranje, bodo veliki problemi. In to se je res zgodilo. Lahko povem iz lastnih izkušenj. Leta 1983, ko sem se preselila na Vič v Ljubljani, ga tam ni bilo, danes pa ga je praktično povsod po Ljubljani ogromno.
Ali je bila že takrat prisotna zavest o potrebnem ukrepanju, se je izvajalo kake akcije odstranjevanja?
Takrat se mi je zdelo, da se je predvsem o tem govorilo, naredilo pa se ni dosti. Tudi sama takrat še nisem bila nič aktivna, sem pa res opazovala te spremembe v okolici.
V projektu LIFE ARTEMIS vašo aktivnost poznamo predvsem preko prizadevanj hitrega ukrepanja zoper navadno barvilnico (Phytolacca americana), torej še ene invazivne tujerodne rastlinske vrste. Od kod izvira motiv za te aktivnosti?
Po denacionalizaciji sem postala lastnica gozda in takrat sem se s svojim gozdom začela tudi aktivno ukvarjati. Leta 2014 sem na robu zemljišča opazila lepo, zanimivo in nepoznano rastlino. Prav to nepoznavanje in zanimivi plodovi so pritegnili mojo pozornost. Nato sem na ta dogodek pozabila.
Leta 2017, ko sem se udeležila javnega predavanja Zavoda za gozdove Slovenije o invazivnih tujerodnih vrstah v Turnšah, je bila med predstavitvami prikazana tudi navadna barvilnica. Ugotovila sem, da sem to rastlino že nekje videla. In sem takoj odbrzela nazaj v svoj gozd ter prepoznala navadno barvilnico. Ugotovila sem, da se je v teh letih zelo razširila v sosedovem gozdu in našla sem jo tudi na posekah pri meni.
Ali je šlo to za nek ohranjen in strnjen ali posekan gozd?
Sosedov gozd je bil močno posekan in ravno zato je rastlina imela dovolj prostora, svetlobe, da se je naselila. Šlo je predvsem za območja, ki jih je prizadel žledolom in nato kasneje še podlubniki. Tu sem lahko videla, kako se vrsta širi in kako je agresivna. Menim celo, da je to trenutno najbolj agresivna rastlinska invazivna tujerodna vrsta v Sloveniji.
Kakšne aktivnosti pa ste nato izvedli in kdo vam je pri tem pomagal?
Moje akcije so se začele na mojih posekah najprej z obiranjem grozdov navadne barvilnice, da bi preprečila razširjanje te rastline, saj njene plodove razširjajo ptice. Nato sva s sinom začela izkopavati rastline s koreninami vred. Na akcijah pa so se mi nato pridružili tudi domžalski skavti. Za nasvet o uspešnih metodah odstranjevanja sem se obrnila na francosko Društvo prostovoljcev za izkoreninjanje invazivnih rastlin (ASABEPI) , ki mi je svetovalo o načinih zatiranja te vrste, saj pri nas nisem našla literature v slovenščini. Tako smo v nekaj akcijah in v več letih poskrbeli, da navadne barvilnice sedaj na tem delu gozda ni. A vseeno vsako leto še kakšna vzklije, zato je potrebno res redno spremljanje območja.
Delujete sami ali se povezujete v okviru kakšne organizacije?
Zelo dobro sodelujem z vsemi vključenimi v delovanje aplikacije Invazivke in s projektom LIFE ARTEMIS. Tu mi vedno priskočijo na pomoč z informacijami o opaženih vrstah tudi preko sistema Invazivke, kjer strokovnjaki preverijo moje vnose vrst. Sodelovala pa sem tudi z Majo Brozovič iz Trzina in Andrejo Papež Kristanc ter Sonjo Rozman iz Zavoda RS za varstvo narave. Vendar pa ne sodelujem v sklopu društva ali kake organizacije.
V sistem Invazivke ste samo letos vnesli več kot 1.700 podatkov o invazivnih tujerodnih vrstah. Kako to, da ste tako aktivni?
Menim, da je enostavno potrebno nekaj narediti, ker se invazivne tujerodne rastline se v zadnjih letih izjemno hitro širijo in jih je tudi čedalje več. Potrebno je ukrepati.
Če pogledate le primer zlate rozge in žlezave nedotike, ki močno preraščata velike površine, razraščata se tudi v gozdovih, da ne govorim o ne košenih travnikih. Tu je tudi rudbekija, ki se zelo dobro širi. V naravi sem že opazila prav goste sestoje te vrste. Iz leto v leto se zelo pozna skok od nič do malo, potem pa se eksponentno to območje zaraščenosti povečuje. Te rastline jemljejo prostor našim vrstam, spreminjajo in zmanjšujejo biodiverziteto. Delajo pa tudi materialno škodo. Pajesen in japonski dresnik uničujeta ceste, kanale, zgradbe … Problematika onesnaženosti našega planeta s plastiko je zelo velika, problematika razširjenosti invazivnih rastlin je še veliko večja, samo zavedamo se je še ne.
In ko nekam grem in če se mi ne mudi res 100 na uro, se ustavim in poslikam ter pošljem preko aplikacije Invazivke. Včasih grem pa prav namerno, ker se v vsakem primeru moram malo razmigat, in potem imam poleg še nek dodatni interes in fotografiram.
Kakšne pa so vaše izkušnje z aplikacijo Invazivke?
Aplikacija je zelo dobra, res enostavna za uporabo in zelo pregledna. Nisem več pri najmlajših ali računalniško napredna, pa se z aplikacijo prav dobro znajdem. Zelo uporabno je tudi to, da so v aplikaciji opisi vseh vrst in predstavitve s slikami, da si vedno lahko malo pogledaš in pomagaš na terenu pri določitvi.
Prvi korak za uspešno omejevanje ITV je torej zbiranje podatkov o razširjenosti invazivnih rastlin, naslednji korak je pa njihovo odstranjevanje. Vi ste se odstranjevanja lotili predvsem na svojem zemljišču ali še kje drugje?
Sama sem se odstranjevanja lotila v svojem gozdu. Verjamem pa, da sem k takim akcijam vzpodbudila tudi koga drugega. O navadni barvilnici in njeni problematiki sem govorila tudi v nekaj prispevkih za različne medije in se obrnila z dopisi na pristojne.
Zasledila sem, da se zadeve premikajo, da so nekateri začeli delati in organizirati tovrstne akcije. Podobno sem opazila tudi zadnjič na zbirališču Barje, kjer ločeno sprejemajo invazivne tujerodne rastline, da so ljudje odlagali plodove barvilnic. To pomeni, da so se nekateri očitno res aktivirali.
Ali svoje aktivnosti usmerjate le na navadno barvilnico ali tudi na druge invazivne tujerodne vrste?
Začela sem z navadno barvilnico. Potem sem si pa rekla, da je trapasto, da grem mimo nečesa, kar poznam, pa da ne vnesem v sistem invazivke. Ker težava je v tem, da nekaj, kar ni na zemljevidu, ne obstaja, ne veš, da je tam. Zato sem si dala cilj in zbiram in sporočam vsa opažanja.
Prav tako sem ljudem, ki sem jih srečala na terenu, vedno povedala in razložila, kaj počnem. Zdi se mi pomembno, da pridejo informacije naprej do ljudi. Ker ljudje enostavno ne vejo in ne opazijo. Dokler nisem jaz začela fotografirat v vaš sistem, nisem bila sploh pozorna, enostavno nisem videla. Šele sedaj opažam nekatere vrste. Ni dovolj le znanje, znati moraš tudi opazovati!
Kako pa pravilno opazovati?
Najprej je potrebno ljudem povedati, da invazivne tujerodne vrste obstajajo in opozoriti na škodo, ki jo povzročajo in da lahko vplivajo na vse nas; npr. da so jagode od navadne barvilnice na otroškem igrišču lahko celo smrtno nevarne, potem bodo ljudje drugače gledali na to problematiko. Te rastline so lepe, ker so navsezadnje bile okrasne, a prinašajo tudi svojo temno plat.
Širite torej to znanje in vedenje tudi sami naprej?
Seveda. Če noben nič ne reče, se ne bo nič premaknilo. Ljudje se morajo zavedat teh stvari.
A pa mislite, da osebno soočenje ne odvrne določenih ljudi?
Ne, mislim, da osebno soočenje ni problem. Vedno se najde nekaj ljudi, ki samo skomignejo z rameni in gredo naprej. Vendar večina ljudi pa reagira. Samo morajo vedeti zakaj, treba jim je obrazložiti. Ni dovolj podatek, da je rastlina invazivna. Važno je poznati tudi posledice.
Ali mislite, da se ITV še da uspešno zatreti ali smo z nekaterimi že izgubili boj?
Če ne bomo nič naredili, bo Slovenija v naslednjih 30, 50 letih poraščena z invazivkami. Mislim, da je sedaj skrajni čas, da se začne delat na tem.
V zahvalo za dobro opravljeno delo in zasedeno prvo mesto v sporočanju podatkov o invazivnih tujerodnih vrstah v letu 2019 smo gospe Mariji Stare podarili tudi praktično nagrado projekta LIFE ARTEMIS.
Lepo vabimo tudi vas, da nam sporočate opažanja invazivnih tujerodnih vrst v sistem Invazivke: www.invazivke.si
Pripravil: Simon Zidar, Gozdarski inštitut Slovenije